Kepa

Ker vremenska napoved za smučarijo v Avstriji ni bila obetavna (jutro pri nas je tudi zaštartalo tmurno), sva se odpeljala v “divje romantično” dolino Belce, da odhlačava na sramežljivo teto Kepo. Avtek (seveda ne moj), se je ustavil pred poledenelim cestiščem še iz časov AO, še dobro, saj je bil malček naprej cel podor in deli ceste (s)po(d)jedeni od vode. Kepa ni razočarala (pred leti sta Luka in Puwona odnehala, ker sta gazila do popka), malo je pihalo, snega do pod strmejšega dela za vzorec, krasotičen razgled. Mir, srečala sva tri možake, zaradi njih se mi je že začel spuščati “rolo”-na sedelcu sem pustila moje paličke, ki jih pri sestopu ni bilo več. No, čakale so pred bivakom (morda je kdo mislil, da so pozabljene) in jih je dostavil nižje. A misli sploh še kaj snežit?