“Aka, prosim, da si v bodoče ne izbiraš več obskurnih smeri”, so bile Janezove besede na vrhu. Samo, kaj, ko mi moja kvaziraziskovalna žilica ne da miru (v izogib gužvi v “poznanih” smereh). Želeli smo narediti ponovitev nove smeri “Sprema se oluja” članov AO Železničar in verjetno naredili prvo sfalitev. Sploh nimam občutka, kako bi ocenila našo verzijo. Zelo malo odstavkov dobre skale (mogoče trije nekajmetrski odstavki štirice). V “zajebani” podrtiji se je z nama, skupaj s “kompaktno” skalo rukala tudi Staša. Na vrhu smo se prečohali skozi pinus mugota in ipak bili sami, kar tudi nekaj šteje.
To je pa moj nasmeh, ko vidim Piknik iibe 🙂