Planja – Mansarda

V torek sem opravil izpitno turo za alpinista. Pod budnim očesom Aljaža Anderleta sem vodil Mansardo v Planji. Smer je zares lepa, skala je na težkih mestih odlična, razen v zgornjem detajlu je malo majava. Ampak se da, sam mal je treba merkat, kdaj mal na floh stopit, pa še klinov je ceu kup. Skoraj bi nama jo zagodlo vreme, ampak se je na srečo uscalo ravno ko sva izstopila iz smeri, tako da nama toča ni pokvarila plezalskih užitkov. Super smer, super soplezalec, super ambient, super dan. Uživancija na višku. Zdej sm pa baje alpinist 🙂 Aja … pa hvala Jojotu za frende, Betonu za šlinge in Supršku za cviling … dobite za pivo 😉

No … glede na to, da je zdej moderno, da v enem utrinku napišeš kaj vse si plezal za nazaj … bom pa še jest svoj pisker pristavil. Vplezaval sem se v Stebru jutranje zarje v Dolgem hrbtu. Z Maticem Koširjem sva splezala le prva dva raztežaja in potem izplezala po Jubiljeni. Drugi cug je za pop****t podrt, tako da sem ga baje plezal debelo uro in pol. Potem sem z Lukcom plezal Klubsko v južni steni Planjave. Luštna smer, samo midva sva pomoje mal falila, tako da sem se kar pošteno nadelal v drugem raztežaju. Na taboru AO Kranj na Ledinah sem z Rokom Tičarjem plezal varianto Belega pajčolana v Koroški rinki. Srednji del stene postreže z noro plezarijo v popolnoma kompaktni skali. Priporočam. Nato sva z Mihcom zatišala v Poldačevo v Frdamanih policah. Moram priznati da mi je smer kar dala vetra. Kapo dol Šraufu in Borotu! Naslednji vikend sem zopet z Maticom in njegovo angelo Neli plezal pri sosedih nad rifugom Corsi v Beljaški igli. Eno navrtano in eno lahko klasiko, oboje v perfektni skali. Vmes sem tudi veliko frikal, kar se je obrestovalo prejšni teden, ko sem v Snoviku na pogled preplezal svojo najtežjo smer – Zmedeni pajek. Naslednji dan pa sva (spet s Koširjem) opravila še tretjo prosto ponovitev Uršine smeri v Debeli peči. Jaja, je kr dogajal. Zdej pa novim zmagam naproti.

Lp, Bojč