Nepal, Tibet

»Too bad for Nepal« mi je s širokim nasmehom v preprosti angleščini odvrnil Indra, ko sem mu na njegov vprašanje odgovoril, da imam samo enega otroka. Indra je bil naš vodnik na trekingu v Nepalu, hindujec mojih let, sam je poskrbel za štiri otroke. Kot navadno, sva hodila na čelu kolone in se prebijala čez prelaz Suryakunda preko 4600m, jaz nekoliko v transu po praznenju črevesja in prečuti noči, ko sem zbijal vročino v ledenem lodgu Namaste malo spodaj, on z načetimi koleni bivšega višinskega nosača na mnogih odpravah, tudi slovenskih.
Vize za Tibet ni bilo, zato smo dodali pot v naravni park v Chitwanu na meji z Indijo, iskanje krokodilov in jahanje slonov skozi džunglo v pravi monsunski nevihti. Potem končno z nekajdnevno zamudo: viza. Prehod preko prehoda – utrdbe v Tibet, v katerega lahko prestopiš le peš preko prave letalske kontrole. Kitajska paranoia se nadaljeje na visoki planoti, kontrolne točke na nekaj kilometrov, vojska preverja, če imaš vse žige od prejšnjih kontrolnih točk. V Lhasi smo četrt ure čakali, ko so mimo drveli vojaški konvoji v mesto, v katerem je vojske že itak mrgolelo. Stroga prepoved slikanja vojakov je odveč, nihče jih ne slika, nihče se z njimi ne pogovarja, doživljajo običajno usodo okupatorja. Doživlja jo tudi Kitajska, ki vzdržuje neverjetno drag vojaško upravni aparat ter vlaga ogromno denarja v tibetansko infrastrukturo, vendar zaradi svojega odnosa do Tibeta nima lokalne podpore. Prebivalci živijo svoje življenje, vsak večer glavni trg pod Potalo napolni tibetanska glasba, na katero množično plešejo meščani.
Potem vlak za Peking. »I can make you happy« me ogovori zamorec, ko sem se oddaljil od ostalih v trgovskem delu mesta in šel pogledat, če se v tehičnem sektorju že da videti Huawejev tehnološki čudež: Android s 4-jedrnim in 1.5GHz procesorjem. Možakar ni zadovoljen z mojim odgovorom, da sem že srečen, ampak mi pot do sreče konkretno predstavi:«weed, cocain, morphine?«
Kitajska se spreminja, povsod sledovi kapitalističnega prestiža, dragi avtomobili, sicer opazni že v Tibetu, posebej v Lhasi, so v Pekingu pravilo. Tudi razkošna apartmajska naselja z varnostniki mrgolijo, nisem pa pričakoval, da mi bo na Kitajskem črnec ponujal drogo. To sicer ni nenavadno v Nepalu, ki je še zmeraj raj za hipije. »Wont you help to sing this song of freedom…« je pelo dekle ob sosednji mizi, ko smo prvič večerjali v Kathmanduju, ob spremstvu kitar in lokalnega žganja sta ji pritegnila dva fanta, na svojem inštrumentu je orkester spremljal Nepalec z dolgimi lasmi.