Omiš

V torek 27.12., še lansko leto, smo se Šavs, Denis in moja malenkost odpravili proti Omišu. Že po Postojni se je prikazalo sonce in nikjer nobenega oblačka vse do končne destinacije. In smo prispeli… Vsi navdušeni nad prelepim ambientom skal, ki se razprostirajo nad Omišem, smo si rekli, da tukaj pa ne bomo samo žural ampak bomo še plezal. In smo res. Že naslednji dan smo napadli smer Adventuredalmatija.com v plezališču Sveti Jure. Lepa, resna, 120 metrska plezarija v toplem, na čase že kar vročem vremenu. Vendar smo imeli srečo, da nas je vsake toliko časa slap, ki je tekel v bližini smeri, ohladil s svojimi hladnimi kapljicami, ki so zgrešile svojo smer. Navdušeni nad plezarijo smo se naslednji dan znašli zopet pod isto steno samo smer je bila druga: Mila i tri debila, tudi 150 metrska smer, lepa vendar dokaj težka. Na vrhu pa glej ga zlomka. Šavs sliši cviljenje psa. In stekla je reševalna akcija. Malo naprej od smeri 15 metrov pod robom ceste Šavs locira mladega Pitbula. Z Denisom ga spustiva do psa in ga s psom povlečeva nazaj gor. Pes rešen, mi pa še bolj zadovoljni, da z njim ni bilo nič hujšega. Poimenovali smo ga smeri, ki smo jo prej preplezali, primerno- Mile. In smo sestopili po novi asvaltni prvenstveni smeri: Mile i tri debila hahaha…K sreči smo potem po nekajkratnem pogovoru z domačini našli enga modela, ki ga je vzel k sebi… In potem je prišel naslednji dan. Denis utrujen, midva bi pa še plezala. In sva šla. V plezališče Stomornica, kjer sva preplezala še eno zelo lepo smer, ki se imenuje Canadair (250 m). Med plezanje sva se bala, da naju ne bo pralo saj so se zelo hitro približevali dežni oblaki. Pa sva imela sreco, dežne kaplje so naju ujele tik po koncu edinega spusta ob vrvi pri sestopu. In po trodnevnem resnem plezanju smo si ga prvič “malo” privoščili… in to tudi ni bilo zadnjič 😉