Tarn 2010

Tarn 2010 – tabor AO Kranj

Ko sem pred dvema letoma prevzel vodenje skupine »starejših« (pomeni od 15 do 19 let starih) plezalcev, sem kmalu ugotovil, da se v njihovem plezalnem znanju pojavljajo izrazite luknje. Seveda ima vsak posameznik do neke mere prirojene sposobnosti za gibanje v vertikali pa vendar… Prepričan sem, da je možno veliko tega znanja pridobiti s plezanjem v skali. Ker pa življenjski stil narekuje ritem v katerem si trenerji (velja tudi zame) le redko kdaj in s težavo vzamejo čas, da svoje varovance peljejo v skalo, so take luknje razumljive. Za boljšo predstavo (pa ne bom poimensko): plezalec, ki je na »plastiki« dobro treniran, z izkušnjami plezanja v finalu državnega prvenstva pri članih, ima ogromne težave v smeri ocenjeni s 6c v Črnem Kalu. V takih in podobnih situacijah sem si pogosto rekel, da bi tovrstnemu plezalcu najbolj pomagalo več dnevno plezanje na pogled v tujini.

Na »krov ladje« ki je »plula« v Tarn mi zaradi poškodbe ni uspelo spraviti plezalca, ki bi naše potovanje najbolj potreboval (zopet ne bom poimensko). Pravzaprav dobra novica je bila, da Jera in Tinca ne gresta z nami, ker sta si zagotovili udeležbo na mladinskem svetovnem prvenstvu. Dokončno ekipo smo tako sestavljali Jakob Šparovec, Dominik in Katarina Fon, Gregor Cimerman in jaz. Potem sem že začel razmišljati, da zaradi okrnjene ekipe mogoče ne bi šli za tako dolgo, mogoče kam bližje,… In potem sem si rekel Ne. Dominik in Jakob se nista udeležila priprav mladinske reprezentance. Če ne gresta plezat v tujino zdaj, potem bo šlo po vodi še eno leto brez več dnevnega plezanja na pogled v skali.

Vožnja, postanek, vožnja, vožnja

Zagotovo največja atrakcija na poti je bilo bližnje srečanje s Ferrarijem 458 Al Italia. Mogoče še bolj od tega, govorim za ostale člane ekipe, moja reakcija, ko sem ga zagledal. Kot edina oseba z vozniškim izpitom sem imel pred sabo precej velik izziv. Malo krize je bilo le na Azurni obali in tik pred koncem našega potovanja. Zaradi trinajst urne vožnje s kratkimi postanki sem imel občutek, kot da igram računalniško igrico z dobrimi efekti. Bolj smo se bližali cilju, bolj sem si želel, da bi bili že enkrat tam. Cesta je bila vedno ožja, vozil sem vedno hitreje in Grega je postajalo vedno bolj strah…

Plezanje do prve pavze

Že prvi dan sem ugotovil, da smo zadeli v polno. Plezanje v Tarnu je res uživaško, poleg tega pa je bilo smeri, primernih za moje varovance, ogromno. Reka je ustvarila sotesko, ki jo na obeh bregovih omejujejo stene. Smeri večinoma potekajo po luknjičasti skali, ki je včasih navpična, največkrat pa previsna. Večinoma so dolge in brez izrazitih detajlov. Začeli smo v sektorju L`Oasif iz katerega nas je sonce pregnalo v sektor L`Amphi. Takoj prvi dan je Jakob s svojim vzponom v smeri z oceno 7c na pogled nakazal, da naša odprava »ni od muh«. Tudi ostali so se borili s svojimi mejami in trinajst urno spanje Dominika je bil dokaz, da nam volje do plezanja zlepa ni zmanjkalo. Prišli pa smo tudi do dveh zanimivih ugotovitev:

• Prvič: plezalno odpravo je, brez naše vednosti, sponzoriral Najboljši sosed, čigar logotip je bil na skoraj vsakem izdelku hrane, ki smo jo zaužili
• Drugič: Jakob je dobil vzdevek Crni, ki sta mu ga že pred časom nadela Rant in Stepanjan. Črni lasje, zagorela polt in Adidas trenirka, majce, hlače, gate,… so dajali vtis, kot da je prebivalec ene izmed republik naše bivše skupne države.

Zloglasni bandit Fonza in slabi ljudje

Pravljični naslov tega odstavka opisuje naš dan brez plezanja. Jakob je na tabor prinesel kovinski kovček, ki je najbolj spominjal na bombo, v resnici pa so bili le rekviziti za poker. Na začudenje večjega dela ekipe je Đorđ (Grega) protestiral, da tega on ne bo igral, ker naj bi se s »takimi stvarmi« ukvarjali zgolj slabi ljudje, med katere se sam ne šteje. Nekaj časa je vztrajal, potem pa smo ga le »naštimali«, da se je vpisal v to neslavno »družbeno skupino«. In potem smo igrali. Skoraj za vsakega izmed igralcev si lahko sklepal kakšne karte ima. Skoraj pišem zato, ker pri Dominiku enostavno nismo vedeli kaj ima v rokah. Ves denar je lahko stavil na zares slabe karte in obratno. Če bi iz skupine morali izbrati nekoga, ki bi nam mogel v Monaku priigrati milijon ali dva evrov, potem smo se strinjali, da bi bil to zagotovo Zloglasni bandit Fonza.

Dominikov maraton, Katarinina prva 7c NP in plezanje do noči

V naslednjih dveh dneh smo obiskali tri različne sektorje. V enem izmed njih smo se lotili 52 m dolge 7b+. Katarina je z njo opravila zgledno, medtem ko se je pri Dominiku malo zapletlo. Še vedno ne vem kaj mu v zgornjem delu ni bilo všeč, spomnim pa se, da ga iz smeri ni bilo dobre pol ure. Odločnost da jo bo splezal se je obrestovala, saj se je iz vpetega »štanta« spustil ves izmozgan a zadovoljen, da je smer splezal. Ta dan smo se v plezališče odpravili popoldne, zaradi česar sta se tako Jakob kot Katarina v svoji najtežji smeri podala že v mraku. Slednja je čuden kot z oceno 7c splezala na pogled, kar je za punco njene starosti vsekakor lep rezultat. Manj uspešen je bil Jakob v 15 metrski platki ocenjeni z 8a. Začel je zelo dobro, preplezal čez kar nekaj zahtevnih gibov, vendar padel na najtežjem mestu. Nekaj časa je probaval potem pa obupal nad tem, da bi na kakršenkoli način prišel do vrha smeri in iz nje pobral naše komplete. V popolni temi sem jih iz smeri prinesel jaz. Prepričan sem bil, da sem zadnji plezalec v steni a sem se motil. Grega je v popolni temi še vedno plezal prvi del Dominikove maratonske smeri…

Misija nemogoče: iskanje čevapov v Franciji

Za »rest day« smo se odpravili v Montpellier. Spotoma smo si ogledali viadukt v mestu Millau, ki velja za največji objekt v Franciji. V tem dnevu se je zgodilo marsikaj: imeli smo manjšo prometno nesrečo (voznica, ki je seveda govorila samo francoski jezik se je zaletela v naše stoječe vozilo), v Dekatlonu smo kupili Quechua tent in termarest, naredili smo par pozerskih fotk,… Bolj pomembno od vsega tega pa je tisto, kar nam ni uspelo: kupiti čevapčiče. Od kje nam želja ravno po tej jedi? Predstavljajte si, da že tretji dan zapored jeste makarone s kupljeno omako, ko vam iz sosednje parcele zadiši vonj po pečenem mesu!! Vendar ne v trgovini, ne pri mesarju nismo dobili čevapčičev. Francozi tega na žalost ne poznajo. Kupili in spekli smo si neke čudne klobasice, ki pa niso bile niti približek tistega kar smo si zaželeli. Kljub temu smo se strinjali, da je bilo bolje kot makaroni.

Zadnji plezalni dnevi

Novi sektorji, nove smeri in plezanje na pogled je bilo tisto za kar smo prišli tako daleč in tudi tisto s čimer smo se ukvarjali zadnje plezalne dni. Dominik je v še enem novem sektorju uspel v smeri 7c na pogled. Na žalost tega nisem videl, ker sem šel Jakoba varovat v 50 metrsko 8a, katere prvi del je bil ocenjen 7c+. Z odločnim in tekočim plezanjem je z njim opravil in se na enak način lotil drugega. Zelo visoko nekje pa je zmanjkalo moči, vzdržljivosti ali pa morda sreče. Kakorkoli že, znašel se je v zraku, se potegnil do mesta, kjer je padel in splezal do vrha. Zares je malo zmanjkalo, kljub temu pa se je videlo, da je s premikom letvice svoje najtežje preplezane smeri na pogled vseeno zadovoljen. Morda se bralec te reportaže čudi zakaj ne napišem kaj o Đorđovem (Gregorjevem) plezanju… Saj bi, ampak tisto v čemer je resnično izstopal niso bili težki vzponi na pogled temveč nenormalni nihaji pri pobiranju kompletov iz smeri in pa skoki v vodo iz velikih višin, pri čemer o zadostni globini vode nisem bil vedno prepričan… Če na meni opazite kakšen siv las, boste vedeli od kje se je vzel.

Za konec bi rad pohvalil vse varovance, ki so šli pod mojim vodstvom plezat v Francijo. S svojim pristopom in željo po plezanju so dokazali, da so iz pravega »testa«. Pa še poker znajo igrat in se zabavat tudi ko ne plezajo .