V četrtek smo Urban, Rok in Bojč stiskali grife in vihteli kladiva v Koritniškem Malem Mangartu. Spominska smer Aleša Kunaverja nam je postregla z odličnim a zahtevnim plezanjem. Niti en raztežaj se nam ni zdel lahek. Orientacija je zahtevna, saj klinov skorajda ni. Nekaj jih je le na najtežjih mestih, pa še to ne povsod. Skala je odlična, paziti je treba le pri izstopu iz začetnega kamina.
Plezali, zabijali, izbijali, švicali, stiskali, šponali, zategovali, dihali, pihali, jedli, pili, srali, preklinjali in se smejali smo 15 ur! Izstopili smo ob pol devetih zvečer in z načelnikovo pomočjo (hvala Matevž!!!) po temi varno sestopili do Trbiškega bivaka. Tam smo prespali in naslednje jutro po poti Via della Vita sestopili v dolino. Spodaj še pogled na steno in stisk roke, nato pa z mehkimi nogami in nasmeškom na obrazu na zajtrk 🙂
Z Rokom sva nato odšla v Bohinj se kopat in počivat, naslednji dan pa še frikat v Bitnje. Jaz sem uspel preplezati Lepotico in Zverino, Beli Poper pa tudi ni več daleč 😉
Bravo! Lep vzpon, posveteče veliki slovenski alpinistični legendi!
POSVEČEN!
Bojč, ni kej, sam da ste prežvel 😉 Pa čestitke!
Preživel, preživel 🙂 Tista voda, ki smo jo našli blizu bivaka, je bla zlata vredna. Prvih nekaj požirkov sem imel tak občutek, kot bi bla z okusom 🙂