Tabor Marmolada

Z Jojotom sva se udeležila poletnega plezalnega tabora v Dolomitih, ki ga je organizirala Komisija za alpinizem. Vodji tabora, izkušena alpinista Tanja in Andrej Grmovšek, sta nam z zlata vrednimi nasveti pomagala pri izbiri plezalnih ciljev in pripravah nanje. Plezali smo v južni steni Marmolade in v stenah nad prelazom Sella.

V petek zvečer smo se povzpeli na rifugio Falier, ki se nahaja na idilični planini pod južno steno Marmolade. Ta je bila zavita v oblake, tako da nismo videli kaj nas čaka. Z Jojotom sva po dolgem premisleku izbrala super klasiko Don Quixote. Pridružila se nama je še naveza Jan Podgornik – Tadej Založnik.

Budilka nas je vrga pokonci ob tretji uri zjutraj in po zelo skromnem a prekleto dragem zajtrku smo po slabi uri dostopa že iskali vstop v smer. Prvih 200 metrov smo plezali nenavezani po lepih prehodih s težavami druge in tretje stopnje. Nato pa se je začelo zares! Po dveh lažjih raztežajih nas je čakal zahteven gladek kamin, ocenjen s 5+. Ampak je šlo brez problemov, saj je odlično opremljen in tako smo že pred osmo uro malicali na ogromni polici sredi stene. Od tu naprej pa je bilo kot v sanjah. Vršnji steber nam je postregel s čudovitim plezanjem v odlični skali. Pravi raj za lažje prosto plezanje. Na vrhu smo bili utrujeni, a potešeni. Sestopili smo po ledeniku do srednje postaje žičnice in se z njo odpeljali v dolino.

Sledil je dan za počitek in regeneracijo. Ves čas smo vihteli žlice in listali vodničke 🙂 Nekateri smo popoldne izkoristili za sprehod na planino pod Marmolado. Tokrat smo si lahko v miru ogledali steno, ki je žarela obsijana s soncem. Obiskali smo še kolonijo svizcev, ampak so vsi zbežali ko so videli Jojota 🙂 Nazaj v kampu sta se mama in ata Grmo po posvetovanju z vremenarji odločila. V ponedeljek gremo plezati v stene nad Sello. Tam pa je zgodba drugačna kot v Marmoladi. Plezarija je kratka in jedrnata.

Z Jojotom sva si izbrala Geo, skromno opremljeno smer, ves čas napeto, z detajlom čez streho. Že prva dva raztežaja sta nama dala vetra, saj je zelo malo možnosti za nameščanje vmesnega varovanja. Tricami so tu obvezen del opreme! Sledil je detajl. Streha me je v prvem poskusu tako navila, da sem se vrnil nekaj metrov nazaj, odpočil, pojedel Snickers in poskusil znova. Tokrat je šlo! Sedaj veste recept hehe 🙂 Ko te navije, zgrabi Snickers! Sledilo je še nekaj lažjih raztežajev, na vrhu pa sva se odpočila na mehki zeleni trati. Tako luštno je bilo, da bi kar malo zadremal, a je začelo rositi. Še kratek in udoben sestop čez melišče in kmalu sva si steno spet ogledovala od spodaj. Zvečer v kampu pa smo za nagrado jedli palačinke mmmmm 🙂

Zopet je sledil dan počitka. V sredo se je Jojo odločil plezati z Janom Abramkante nad Sello, jaz pa sem se na vrv navezal s Tadejem. Cilj? Schwalbenschwanz v Marmoladi. Vstopa v smer nisva iskala, saj prvih nekaj raztežajev poteka skupaj z Don Quixotom, nato pa zavije desno v nezgrešljiv žleb. Ta se konča z zelo ozko luknjo na zelo blatni polici, ki sva jo oba zelo preklela 🙂 Če bi naju kdo videl bi mislil da sva prišla z Rock Otočca, tako blatna sva bila. No, vtis smeri je popravil zgornji del, kjer plezaš po čudovitih strmih ploščah desno od Don Quixota, izplezaš pa po seriji kaminov. Na vrhu še stisk roke za lep vzpon in hitro v dolino.

S tem vzponom se je tudi zaključil tabor Marmolada. Bilo je res noro mega super špon!!! Zahvalil bi se KA za organizacijo, vremenarjem za vreme, Tanji in Andreju za super nasvete in za palačinke in seveda celi ekipi za dobro družbo 🙂

Upam da sm dost napisal in da zdej ne boste težil 🙂