Kotovo sedlo

Včeraj sva jo dve Katji ubrali proti Jalovcu. Vreme ni bilo ravno na najini strani, ampak midve nisva iz cukra in sva pogumno zagrizli v breg. Do ozebika je šlo bp, potem pa je svoje zobe pokazala Pošat iz ozebnika. Ker je nisva želeli motiti pri jutranjem prebujanju, sva zavili na desno. Tudi na Kotovem sedlu ni bilo najbolj prijazno. Kot bi gledal bel list papirja. Nazaj grede sva srečali par turnih smučarjev, ki so vztrajali kljub vedno slabšemu vremenu. Še enkrat sva pomahali Pošasi v pozdrav, potem pa do Tamarja skoraj prehiteli ploho.