Načelnik mi je močno omejil izbiro smeri za danes, češ da so plazovi in to, pa da imam v to smer izražena nagnjenja. Tako sem izbral cilj, ob katerem mi zaradi stanovske pripadnosi ne bi mogel ugovarjat: Komno, kjer se pravkar kalijo novi rodovi najboljših, ki jih premore slovenski šport. Iskanje družbe je na srečo prekinila Katja, pa sva bila dva. Potem se je najprej javil, kasneje pa še odjavil, Gašper. In spet sva bila dva.
Od Savice sva šla ob 6h, ampak na svojo veliko žalost moram ugotovit, da so časi normalnega spanja za letos mimo. Sonce naskoči že ob 6:20, pa vedno slabše bo. Skratka, nič več spanja, če ne se bomo po južnaku vozili. Svetlo je pa tudi že ob pol šestih čez glavo za hojo po snegu.
Malo sem že imel pripravljeno kako bom čez Difovce tolkel, češ da pozno vstajajo, ampak tretjo skupino sva ujela že na Planini na kraju. Ni kaj, zgodnji so. Drugo skupino sva ujela pod Lepo Komno. Opa! Res so zgodnji. Pa še ni bilo konec. Prva skupina se je predala šele malo pod sedlom med Vrhom nad Gracijo in Lanževico. Tako so mi sesuli kup teksta za utrinek. Phe!
Do sedla so razmere šala, pa tudi hudo lepo je. Od sedla do vrha Lanževice je malo bolj zoprno – spihano in ledeno. Tukaj je tudi malo pihalo. In ker je bilo tako hudo lepo sva se s Katjo odpovedala smučanju in dan posvetila hoji. Z Lanževice sva se zato spustila do Oslove škrbine, šla Nad Krnico, mimo Malih vrat, potem skoraj do Kala in malo okrog do Brinja, od tam pa dol nazaj do Planine na kraju in na Komno na pivo. Spust do Savice je bil vojna. Malo zaradi težkega snega, malo pa zaradi piva. Do Savice je pivo popustilo, sneg pa pojačal.
To je za kresnika!
Ali pa za zlato lopato