Z utrinki je tako kot z ocenjevanjem vzponov: če lestvica ni navzgor odprta, potem pride to težav. Pri utrinkih seveda ni težav s številčno oceno, ampak kako naj primerno pohvalim današnji smuk, ko sem s pohvalami raztresal že pri prejšnjih utrinkih?
S tečajnikom Gašperjem sva bila dogovorjena za smučanje, kam pa do zadnjega ni bilo jasno. Roko na srce, tudi potem še ne. Izbrala sva Trupejevo poldne, ampak mešanica jutranje lenobe in nadvse ugodnih sledi je kriva, da sva potem šla čez Debelo peč in Kopico na Srednji vrh. Nemarnost bo očital eden, šlamparija poreče drugi. A kar je bilo je bilo in bilo je dobro.
Začetek je bil še v temi in prav nič obetaven. Sneg se je prediral, pod tanko skorjo je bil povsem moker, vseeno pa ga je bilo zadosti, da so bile nad pot sklonjene veje nadvse nadležne. Na srečo so bile razmere z vsakim metrom višine vse boljše. Kmalu sva drsala po rahlem poprhu, tudi skorja je vedno bolje nosila.
Sicer nama je bilo jasno, da je dolina proti Trupejevemu poldnu desno, ampak hude želje po spustu vanjo nisva imela. “Pri nama” je bilo namreč vedno bolje. Zdaj, še pred vrhom Debele peči, sva bila že v 10 cm svežega snega, pa vedno več ga je bilo. Poleg tega je bil sončni vzhod tudi zelo lep in da bi se potem spuščala noter v senco Hladnika ni bilo nobenega govora.
Malo čez osem sva prigrebla do Srednjega vrha. Besed, da bi opisal razgled, ni. Poskušal sem malo vriskat, pa tudi ni odražalo počutja. Potem sem bil tiho in zadovoljen. Mislim, da tudi Gašper. Bilo je lepo.
Srednji vrh ima 100 m vzhodno neke vrste predvrh. Za njim je na severni strani nadvse privlačna senožet. Strma je in opazno več snega je bilo tam kot na južni strani. Tam sva se najprej spustila. Potem sva se vrnila na kvazi vrh in odsmučala na južno stran do roba gozda. Spet sva se opesjanila in šla še na pravi Srednji vrh, tam pomalicala, Gašper je skopal luknjo do tal in prebral kaj piše v snegu, potem pa odsmučala v dolino.
Dol sva šla povsem drugje kot gor. Vzpon je bil strogo po grebenu Debela peč – Kopica, spust pa po dolini zahodno od obeh. Srečala sva zapoznelega turnega smučarja, pa velik plaz južnega snega v gozdu in jo iz objema smrek pobrisala, ko se je ravno začela kanonada iz krošenj. Vsega je bilo konec pred deseto. Res dober dan.
Še zdej se samo smejim…tok je blo dobr:)))))