Kredarica do Kalvarije

Sedem. Pravljično število. In toliko se nas je zbralo na tradicionalnem Štefanovem pohodu na Kredarico. Dosegli je nismo, a ne ker ne bi poskušali, pač pa zaradi ne najbolj ugodnih razmer. To pa ne pomeni, da ni bilo lepo. Oooooo ne!

Začelo se je z jezercem pred garažami, ki se le redko pokaže. Saj ne, da bi zaradi tega okrog nasadili hotele, take vrste ni, je pa vseeno prijetno presenečenje na sicer dobro znani poti.

Naslednja popestritev so bili potočki, ki so si prilastili tisto malo strugico na koncu Krme, pa tudi vse poti in stezice. Namesto bebavega spopadanja s prvimi koraki v temi jutra, smo tokrat lahko veselo poskakovali med kanalčki in otočki in se muzali ob misli na tečajnike med zadnjim sprejemom.

Že na začetku nas je sprejel tudi snežni poprh, ki je poskrbel za prazničen izgled sicer borno zasnežene doline. Višje gori je snega več, a le počasi se debeli. Na srečo tudi nismo trpeli vroče vlažnosti, ki je po dolini razsajala cel teden. Gori je bilo lepo sveže, brez oblakov, pravzaprav tako, kot smo tega pohoda navajeni.

Na Kalvariji smo si ogledali sledi sinočnjih curkov plundre, ki pa jih je za lahko noč še posul zadnji sneg odhajajoče fronte, potem pa še dodatno umiril nočni hlad. Tako ni nič kazalo, da bi bilo v njih kaj življenja. Vseeno pa nismo tiščali v kotle nad Kalvarijo, pa predvsem zato, ker so golenice že dobile svojo bero snežnih skorij v glodanje. Naj kaj ostane za drugič. Golenice, ne skorij. Na Kalvariji so nas dohiteli hitrohodci, ki jih običajno srečujemo na tem izletu. Tudi njim ni dišal naskok na vrh. Vidite, tako lepo je bilo.

Za vse tiste, ki niti za pol dneva niste uspeli izpustit svojega kosa potice, pa kratka pesmica s povzetkom dogajanja in skritim posvetilom. Vesel Božič!

Prezgodnja ura, kratek dan,
vendar od hude želje gnan,
sem zgodaj rinil gor v breg,
da vidim kakšen je ta frišen sneg.

Usedel se je že v Krmi,
v mračnem gozdu, v grapi strmi,
me grabil je že na pomlad,
v ozki grapi čist za vrat.

Sneženi bregi nad potjo,
pa le prijazno gledajo,
ko skoz potočke konc doline,
v hrib nas četica zarine.

Iz mraka se pokaže plaz,
a ta je od včeraj, ni za nas.
Sej nismo čisto brez zavor,
da bi kar tko tiščali gor.

Je pa tud res, da človk ne ve,
in kar tako tud silt ne sme
gor v ta breg, v dom bogov,
da mu ni potlej strašno žal.

In mi smo šli in se vrnil,
smo pač prjatli mračnih sil.
Mogoče kdo še zmer ne ve:
na Štefana se v hribe gre!