Danes sva z Matevžem izkoristila lep dan. Najprej je sledil dolgi vzpon čez Suho Ruševje proti Zelenjaku, tukaj sva se odločila, da bova poskusila srečo in preplezala grapo, ki je pozimi tako smučana. Polna dobre volje sva se zagnala in res v zelo kratkem času sva že stala na Vrtača. Na začetku šoder, potem pa kar nekaj lepe skale. Od tukaj je sledila pot proti Celovški koči, vendar sva na sedlu že zavila na melišče in gas proti vstopi na ferato proti Stolu. Nekje sredi poti sva prehitela dva Avstrijca in jo v neumornem tempu rinila proti vrhu. Sledil je še spust v Završnico. V sedmih urah sva bila že pri avtu.
Lepo! Drugič grem s tabo pohajkovat; Štus itak ne bo hotel več z mano v skalo!