Martuljek

Taki časi so, jesen pa to, da spet malo po šoli diši. Me je prijelo, da bi šel po sledeh lanske in predlanske kondicijske ture, pa sem šel.

Najprej pod Srce, tam lepo, lepo, potem sem se spomnil, da še nisem nikoli plezal v Rušici, pa če sem že tam, bi lahko šel pogledat. Sem šel, sem videl, pa poj šel še malo okrog, ker je bilo lepo. Nato se mi je na pot vrglo par gamsov in smo se malo lovili. Jaz sem imel slabo vest, ker jim mir kvarim, njim pa nikjer, kamor sem šel, ni bilo všeč.

Iskat prehod od Srca do Aka je bila kar zabava. Najprej sem se zdel samemu sebi kot Davy Crocket. Sem dobil tam par skal, ki so — kot bi rekli fiziki — izkazovale za spoznanje drugačno entropijo od okolice, pa je vse kazalo, da bo to ta pot. In je tudi bila. Ampak potem kasneje je pa vedno bolj medlela, na koncu sem bil že vsako rušo pripravljen oklicat za znamenje poti. Eh, malo sem poiskal, pa potem vseeno prišel na greben in z njega do Aka, še malo pošaril okrog, potem pa dol.