Dolgi hrbet – Trikot

Ob 4:30 je Benč na radiu zavpil: “Ta noč je moja!” Pol ure kasneje so zavrteli uvodno iz Na svoji zemlji. Čez kakšno minuto sva se butastih pogledov že peljala na Jezersko.

Celo večnost sem že zavračal spopad s Trikotom, češ da mu nisem dorasel, pa da se nočem vlačit s kompleta na komplet, ampak je bil Matevž zadosti vztrajen, pa sva šla. Konec koncev, moto pravih frajerjev je “vedno reci da”.

Smili se mi, kdor je danes zarana tolkel v kak breg. Količina bučnega olja, ki sva ga zjutraj izcedila, bi zadostila tedenskim potrebam srednje velike gostilne. Ampak če je vojna je vojna za vse.

Od daleč Trikot ni prav prijazen. Na Ledinah je klic narave potrdil, kar mi je bilo že par dni jasno: da me je pošteno strah. Izgleda navpično. Ampak ker se ne spodobi, da bi javkal zaradi takih stvari, sva vseeno šla pod steno – jaz prestrašen zaradi strmine in težavnosti, Matevž zaradi snega na dostopu. Sneg sva elegantno obvozila, potem pa še malo izsekala, strmina je bila pa tudi vedno manjša. Po prvih dveh raztežajih je tudi napetost v drobu popustila, tako da sem se končno sprostil.

Kaj reči o smeri? Tine M. pravi, da je Trikot mogoče primerjati z velikimi smermi v Travniku. Matevž se ne strinja povsem, jaz nimam pojma. Vem pa, da je bil današnji strah precej votel. Naravnost povem: sovražim plate. Ne maram jih, ker se rad dobro držim. Ampak tele današnje so bile pa lepe. V bistvu je VI del zelo uživaški. Malo višje so ene petice, tiste imam v manj lepem spominu, ampak so bile vzdržne. Na splošno je pa smer za prste polizat — do komolca. Tudi odlična okolica pripomore, da je dan lep. Ko naju je smer izvrgla na vrh sva bila kar malo žalostna. Prehitro je bilo konec.

Skratka, kot mnogim drugim se mi bo smer zapisala med lepše. Odlična skala, preprosta orientacija, dokaj stalne težave brez pretiranih nihanj, predvsem pa prvič, da brez slabe vesti lahko rečem, da sem lezel šestico. Juhuhu!