Pa sva bila z Anžetom ponovno v steni za katero lahko rečemo, da so alpinisti poskrbeli (zlasti Jeglič in Karo), da ima preplezane vse logične in manj logične razčlembe. Uživala in matrala sva se v strmi, konstantno težki, slabo opremljeni in zelo lepi smeri. Nekateri prehodi so res taki, da človek najprej čudno gleda pozneje pa vriska. Dan je bil pa tudi tak kot je treba.
Uhh tole pa zgleda pokonc 🙂 Kok časa sta pa plezala?
Dej se mal pohval in nas, neuke plezalce, pouči še o oceni in dolžini smeri…
Krasno….
A rabš 2 a 3 frutabele? 🙂
Bojch, ma kakšne frutabele bl isostarjeve gele ;P