Severna stena – Prusik-Szalay

Prelepo je bilo, da bi ostal doma. Sicer vroče, ampak v napovedi je bil tudi veter — torej ne bo prevroče.
Z Matevžem sva vstopila kot se spodobi, torej z dnevom. Prehitela sva inkasanta. Na dostopu je sem ter tja v naju butnila vročina, ki jo je veter gnal iz Luknje.

Dostop po polici, ki na trenutke postane grapa, je bil preprost, vsaj kar se tiče orientacije. Je pa tik pred prvim plezalnim mestom peskast spust nadvse zoprn. Najbrž je to celo najbolj nevarno mesto celotne smeri.
Naprej je šlo z lahkoto, hitro sva se dvigala, našla kar je bilo treba, iz glave odštela 4 Miheličeve raztežaje, potem pa je bilo vedno več prepuščeno domišljiji. Za uspešno prebijanje naprej je bilo ključno spoznanje, da sta bila Prusik in Szalaj učenca stare Dunajske šole, torej nista grebla po grdobiji ampak sta najbrž plezala lepo. Pa sva še midva šla tja, kjer je bilo lepo. V opisu itak ni bilo tega, kar je bilo okrog naju, okrog naju pa ne tega, kar je bilo v opisu. In glej hudiča — točno tam je očitno šlo že precej ljudi, pa tudi nadvse naravne prehode sva ujela. Skratka, vse je šlo po načrtu, ampak načrt sva prilagajala.

Najbrž na Amfiteater in Sfingo ni lepšega pogleda kot je prav z vršnega raza te smeri. Še lepši pa bi bil, če ne bi pihalo kot v surferskih mokrih sanjah. Ne doživiš vsak dan, da veter premetava kamenje. Vrv je plapolala po svoje, namesto Čopove megle, pa sva se lahko naslanjala v veter.

Smer v celoti je lepa, zelo lepa. En raztežaj je najbrž celo najlepša stvar, ki sem jo kdaj plezal. Ampak je pa maraton. Lep maraton. Plezanja v viharnem vetru se bom pa odslej izogibal.