Danes sva z Betonom šla še mal v Prisank pogledat. Sicer ja bil prvotni plan Tapeta, sam nisva najdla vstopa v smer, ko sva ga pa nekako določila sva bla pa že ful višje (ni blo preveč velik cajta da bi obrnila, ker ma Beton pač tudi družinske obveznosti, pa se nama je mal mudil). No nama je ostala za drugič. Kar se pa tiče te smeri ja pa taka plata, zanimiva sta predvsem zadnje dva rastežaja (V) – ampak tut prva dva nista glih taka da bi skakal po eni nogi gor.
Bravo, čestitam.
Lepo, čestitam, ampak slišim, da vodja šole ni nič vedel za ta podvig… hmmm
ja sem pozabu povedt, se zgodi ane