Bil sem še smrkav, ko sem vsak teden na poti do stare mame, ki živi na Jezerskem, opazoval to mogočno zahodno ostenje Kokrske Kočne. Takrat niti nisem vedel, katera gora je, kaj šele, da bi si upal pomisliti, da bom kdaj stal na njej. Tam, kjer se začnejo Grintovci, ostenje, lepo vidno že iz naše prestolnice, je najlepše obarvano v poznih popoldanskih urah, oranžno rdeče barve. Tu notri se je poleti že kar nekaj plezalo, v zimskih razmerah pa je bila konec šestdesetih let plezana prva in gotovo zadnja smer. Direktna zimska katero sta 21.2.1967 plezala Brane Jaklič in Franci Ekar. Za uspešen vzpon sta potrebovala kar štiri leta v iskanju ugodnih razmer. Opisala sta jo kot zelo nemirno steno, polno padajočega kamenja in valečih se plazov. Nato pa je ta zahodna stena Kokrske Kočne padla v pozabo in samevala vse do lani.
Sedeli smo na sestanku alpinističnega odseka, ko mi je Tine omenil, da so v tej steni dobre razmere za plezanje in me povabil s seboj. Pridružil se nama je še nadobudni kamničan Ante. Naslednji dan sem šel takoj preverit, fotografiral steno in v njej vrisal linijo, ki se mi je zdela najbolj naravna. Mislil sem, da sva bila s Tinetom enakih misli, kaj bova preplezala, a sva si smer zamislila vsak čisto po svoje. Seveda je obveljala Tinetova zamisel smeri, tako da nas je čez vodil on. Od tu ime smeri Pot v neznano. Spodnji del je bil kar dobro narejen, ledno snežen trak, ko pa se je ta končal, se je dalo plezati po travah. Takrat je bil ta način plezanja po travah zame čista neznanka, tako da sem kline cepinov kar dobro zaoblil. Vendar, ko sem dobil občutek, sem se sprostil in šele takrat začel uživati.
Tako mi od takrat naprej Kočna ni dala miru. Vsakič, ko sem jo zagledal, me je v oko zbodla ravno ta linija, ki sem si jo lani ogledal (Odmev tišine). Od daleč sem opazoval razmere, in ko sem opazil da so ugodne, sem poklical Luka in ga povabil zraven. Seveda, ker imajo študenti vedno čas, je bil takoj za to. Z avtom sva se hotela pripeljati vse do konca makadamske ceste, ki vodi do stare Povšne. Kaj hitro sva ugotovila, da bova morala skoraj celo pot, kjer bi se lahko peljala, prehoditi peš. Tako sva za dostop do pod smeri potrebovala dobre tri ure. Ko sva od daleč zagledala steno in v njej najino linijo, mi je od strahospoštovanja pogum kar padel v hlače, saj je bila videti res strma. Že na poti do pod smeri sva dobila upanje, saj je bil sneg dobro predelan, stena pa tudi vedno bolje razgibana. Vstopila sva nenavezana levo od vstopa v lansko smer. Dobro, da je nekaj dni prej pihal veter in odnesel ves nesprijet sneg, tako da je ostal samo še led in na skalo prilepljen sneg. Neizrazita grapa, bolj podobna zajedi, naju je pripeljala na snežišče pod ogromno rdečo zajedo, značilno za ta osrednji del. Tu sva prečila v levo do kompaktnega monolita sredi podrte Kočne. Skala podobna pakleniški, polna žlebičev, naokoli pa podrt svet. Ko sem opazoval iz doline se mi je ta del za monolitom zdel najtežji. Vstop je bil videti previsen, kar je botrovalo temu, da sva imela s seboj polno klinov in ostale opreme. Ko sva prišla do tja, je bilo vse zasuto, prehod pa tudi za silo narejen, tako da sva plezala še naprej nenavezana. Prišla sva do skoka, na katerem je bila tanka plast ledu in nič več. Še preden sem pomislil, da bi se navezala, sem bil že tam, kjer ne bi bilo treba. Udarim s cepinom v levi roki, skala. Poizkusim še enkrat, enako. Levi cepin nekako za silo zataknem za skalo in udarim z desnim cepinom, puf. Led je skoraj odstopil po celi dolžini plate. Če bi takrat tisti del ledu potegnil ven, ne vem kako bi prišla čez, pa naju je nekako zdržal. Plezala sva višje in diagonalno levo, pred nama pa se je pojavila dokaj visoka nekoliko previsna skalna pregrada. Ta občutek,ko dobiš cmok v grlu in misliš, da si se zaplezal, mi je na tem mestu najbolj ostal v spominu. K sreči sva v desnem delu našla prehod, nekaj metrov dolg kamin, nad njim je bilo nekaj ledu. Poizkusiva narediti varovališče, skala pa preveč nerazčlenjena, da bi namestila kakšno dobro varovalo. Zabila sva en skalni in snežni klin in prišla na zgornje izstopno snežišče vedoč, da sva čez, oba nasmejana. Vendar, ko misliš, da si iz najhujšega, te skoraj vedno nekaj preseneti. Zgornja polovica smeri je bila en sam nepredelan sneg, tako da sva morala kar pomisliti, kako bova prišla v dolino. Ker sta bili južna in zahodna stena polna nepredelanega snega, sva se odločila, da sestopiva levo po SZ grebenu. Kaj hitro sva ugotovila, da je tu nevarnost zaradi opasti še večja in začela plezati na severno stran proti Povnovi dolini. Naredila sva nekaj spustov po vrvi, zadnjega v temi in prišla v dolino. Oba srečna, da sva prišla dol, sva si podal roko in zamišljena odšla proti avtomobilu. Dejala sva, da letos v Kočno ne greva več! Trenutek, ko ti plezalna oprema, prej še življenjskega pomena, ne pomeni skoraj popolnoma nič in bi jo kar odvrgel.
Zarečenega kruha se največ poje in tako smo bili čez teden dni spet v Kočni. Tokrat v navezi mene in Tineta, ter Janeza in Luka. Odločila sta se ponavljati lanskoletno smer, midva pa sva imela namen plezati nekaj v levem delu ostenja. Vstop v najino smer je bil kar zanimiv, ne prav lahek skalni skok, naprej pa sva nadaljevala po grapi, ki naju je pripeljala vse do grebena, ki meji na drugi hudournik. Prečila sva snežišče in vstopila v skrajno levo grapo, ki naju je pripeljala do JZ grebena. Počasi sva nadaljevala proti vrhu in čez nekaj časa sta se nama pridružila še Janez in Luka. Šele sedaj sem lahko videl, kako zelo so zalite južne grape in še dobro, da sva se z Lukom takrat odločila prav.
Nisem za pisanje sklepnih misli, vendar bi dodal le nekaj tistega, kar sem opazil med plezanjem.
Lepa, neokrnjena, osamljena. Mogoče je pa prav, da taka tudi ostane.
Leva smer
Ocena: IV/2-3, M, 600m, 80°/50°-65°
Plezalci: Tine Marenče in Anže Šavs, 27.2.2009
V smer vstopimo na najvišjem delu snežišča, čez zaledeneli skok, navzgor po snežišču na raz in nato levo v prečnico. Vrh te prečnice vstopimo v levo grapo, ki nas pripelje na SZ greben.
Odmev tišine
Ocena: IV/4-, M, 800m, 85°/55°-70°
Plezalci: Luka Plut in Anže Šavs, 21.2.2009
Vstop v smer je ravno v vpadnici izrazite rdeče zajede, ki ločuje osrednji del stene. Prvih sto metrov plezamo po nekakšni neizraziti strmi zajedi na snežišče pod rdečo zajedo. Na tem mestu prečimo v levo do kompaktnega monolita sredi stene, za katerim poteka naša smer. Če je snega malo oz. je ta nepredelan zna biti ta del smeri kar zanimiv. Plezamo približno raztežaj in nato levo diagonalno navzgor po snežišču. Od zgornjega izstopnega snežišča nas tu loči skalna pregrada, ki je najlažje premagati v skrajnem desnem delu snežišča po manjšem kaminu, kjer je ostal tudi klin. Ko premagamo ta skok, smo približno na polovici smeri, in če je ura že pozna, kar hitrih nog po zgornjem snežišču na greben.
Pot v neznano
Ocena: IV/3+, M, 800m, 85°/50°-70°
Plezalci: Tadej Krišelj, Tine Marenče in Anže Šavs, 15.2.2008
V smer vstopimo nekaj deset metrov desno od smeri Odmev tišine. Začnemo po krajšem zaledenelem slapu nato pa pridemo v snežišče. Na tem mestu gremo nekoliko v desno potem pa po snežnih trakovih in po zmrznjenih travah do trikotnega snežišča. Od tu bi se dalo prestopiti levo v grapo vendar je nekoliko previsna. Tako, da se držimo desne preko travnatega skoka na manjše snežišče, ki vodi levo na raz. Od tu se nam odpre pogled na izstopno grapo, vendar še ne moremo v njo. Preplezamo še en skok višje nato pa prečimo levo v to grapo. Proti vrhu nas pričaka še nekaj krajših slapov.
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.