Sinoči sva s Petro odpeketali Jakobu naproti v stilu:”a greva po tej poti, uni, al tisti tm?”Prvih 100vm je na gosto markiranih, nato pa po ključu “kr nekam zavij” in sva odtavali v deževno noč, meglo…Še nekaj “ammm, a si ti kšno markacijo vidla”in zagledava tablo Čemšenik, Baba. Ker je na poti mrgolelo lahko vlomljivih vikendov, sva nadaljevali. Čelka ne predira več megle, izza dreves sumljivo svetlikanje, pokanje vejic,…
“Če ti vseeno kje si, nisi zašel.” Nekaj iz Murfyologije gorništva.
Saj sta bili na pravi poti; zaviješ kar na Babo, potem pa se držiš smeri proti zahodu, udaneš pot Potoška gora Javorov vrh (nezgrešljivo), pa dol.
ja sm šla včer v izvidnico, tko da zdej obvladam 😀 no megla ni bla glih v pomoč, tema pa ne v pogum 😛 naslednjič nama ne uide 😀
Ponoči kolovratit ima svoje prelesti, je lepo in zanimivo sploh ob polni luni ali tik pred njo, zadnje čase imam kar nekaj izkušenj; njega dni, ne povem pred koliko leti, k’ boste vedel’, kolk sem star, pa sem se pri sestopu s Kališča znašel v Bašlju namesto v Mačah.
Kle k’ sta ble vidve je tut precej muflonov.
Ja, Keco, jih je blo, ko si bil mlad!
Atila! A ne bi mogel biti bolj prijazen in reči:”Takrat, ko si imel še lase:”
Ha! Da ne bosta v četrtek drug drugega lasala!