Namesto začetka
»Gospod, men pa tlele notr teče«. »Ja, gospa, tega pa mi ne delamo«. »Pa prite no pogledat«. Tako smo marsikdaj in marsikaj zmontirali tudi, kar ni bilo naše delo, seveda znotraj stanovanjskih zidov. »Kdo bo pa men šipo spucov?« je zanimalo skoraj vsako najbolj leno Ljubljančanko in Ljubljančana. »No, če ne znate, vam pa lahko pokažemo«. In tako so sledili res lepi pogledi na vsakega izmed nas. »Kaj ste mi naredili! Ravno sm dal oprane cunje sušit, vi mi pa to takole umažete!« »Pa sej niste normalni!« »P… vam m…, kdo bo pa zdej to pospravljal?« »Ja, gospa, sej vam že cel teden dol visi opozorilo, da vse vrednejše predmete pospravte z balkonov«. »Jest nisem nič vidla, ja a zdej boš pa še predrzen! Kdo je tle šef?« »Kdo, a un k ma skos radijo pržgan?« »Ne, un je sam brat od njega«. »Ja, kaj naj zdej naredim s tem cunjam!« »Ja, veste kaj, najboljš, da kar praln stroj še enkrat zalaufate«. No, potem smo šele mislili, da bo ogenj v strehi. Pa je gospa le grdo pogledala v tla in odhitela v stanovanje. Nič koliko imamo takih prigod skozi delovno sezono. »Joj, kolk ste pa vi pridn, kolk je pa tole plačan?« »Ja, gospa pa ravn za položence mamo« je bil Plenksov odgovor. »A boste pivo?« »Ne, ne smem, bom dol padu«. »Aja, sej res boljš. Na to sploh nisem pomislila«. »Eh, vi kr prneste, gor tko še nobeden ni«.
Ta jesen je bila še posebej naporna. V treh mesecih sem bil doma le dve nedelji, pa še takrat sem delal. Edini resni počitek od dela mi je dalo vodenje letošnje alpinistične šole. Se pravi četrtkovi večeri na društvu in skupne ture.
»Ti, Anže, a bi lahko za dva dni, sam za dva dni te prosim, za en dimnik pobarvat!« »Ja, ne no, mam svojga dela dost«. »Ej, me roki lovijo, prosim!« Na koncu sem vedno popustil. In tako so mi ušle še vse nedelje in prazniki.
Končno je napočil čas doooooolgih počitnic. Lahko bi rekli kar čas bolniške. Šele proti koncu leta sem roke dovolj spočil, da sem lahko normalno začel trenirati. Za kakšno resno plezarijo pa je napočil čas šele februarja.
Tudi za letošnjo sezono sem si naredil načrt preplezati športno plezalno smer desete stopnje. Glede na to, da sem zadnjo 8a smer preplezal lanskega februarja, da sem vmes največ delal ali pa plezal samo po hribih, mi je bilo vedno izziv priti nazaj v formo 8b. Topli kraji, velik izziv, Mahnič, uf, to je res nekaj odličnega. Tako mi je svojo najtežjo 8b uspelo preplezati v prvi polovici februarja in sicer Srečo vrtnice do vrha. Zaradi tega mi je ušla tudi kakšna plezarija v hribih. Ampak ko si enkrat zadaš cilj, ga poskušaš realizirati. Takrat se odpovem skoraj vsemu. Ja, po moje tud. Uf, kar še bi frikal, po drugi strani pa so me že močno vabili hribi.
Najprej smo se odločili opraviti prvo ponovitev Bovške smeri v SZ steni Jalovca, ki sta jo prva preplezala Aleš Koželj in Sebastjan Domenh. Za smer smo se odločili zaradi Alijevih izjav. »Ej, Zdovc, jest kej taga še nisem plezu«. No, ko je razložil, da niti enkrat ni zataknil cepina za skalo, je dokončna odločitev padla. V najino ekipo s Tinetom sva povabila še, ta hip največjega intuziasta , kar se tiče plezanja nad Jezerskim, Anžeta Šavsa – Suprška. Zaradi zasnežene ceste smo avto pustili nekje sredi Koritnice. In tako se je dolg dostop lahko začel. Pod vstopom v velik kamin, je začelo močno pihati. Tako smo si čas za počitek vzeli nekoliko višje. Ko smo začeli plezati, no bolj hoditi, nam ni bilo nič jasno. Sto, dvesto, tristo metrov hoje, pa še vedno ni bilo nobene plezarije. Supršek pa je bil nad tujino zelo navdušen, čeprav ni bilo do osrednjega dela res popolnoma nič za plezat. Aja, zato sta bila prva plezalca tako hitra, sem premišljeval na glas. No, ko smo že skoraj obupali nad grabnom, se je stvar spremenila. In to tako lepo, da kaj takega pa res ne bi smel zamuditi noben slovenski alpinistični užitkar. Prva dva skoka smo preplezali nenavezani. Najtežji skok pa je izgledal kar zanimiv. Nalimani talerji, trd sneg, ne ravno toliko, da bi vanj prijeli ledni vijaki, pa vseeno res za vse prste obliznt dober. Po šestdesetih metrih sem bil iz najtežjega. Kobra in Supršek nista bila prav hitra zaradi obveznega snemanja. Sledila sta še dva daljša fantastična skoka, kjer pa se je zaradi boljšega občutka navezal samo Supršek. Nove fore, fotoaparata, kamera in smeh seveda tudi niso izostali. Nato smo prigazili na vrh v čudovit razgled. Sestop je bil povsem po mojem okusu. Razen enega abalakovega na koncu, je potekal po zadnji plati. Na pir pa nismo odšli, ja hmm.
Bovška smer: IV/4+, 90, 45, 700m
Že čez dva dni pa Jezersko. Že od leta 2002, ko sem soliral spodnji Ledinski slap, Vikijevo svečo in Sinjega sem imel željo nekoč preplezati zraven še zgornji Ledinski slap. In sezona 2008 se je predstavila v idealnih pogojih za realizacijo takega načrta. Čeprav sem to sezono bolj malo plezal v ledu, sem se za to dejanje počutil več kot dovolj sposobnega. Za težke skalne vzpone v hribih se moram sicer vplezati, za led mi je pa skoraj čisto vseeno.
»Jaz grem na Jezersko«, je bil moj pozdrav, ko sem odšel zdoma. »S katerim pa greš?« je zanimalo mamo. »Sam«, sem odvrnil. »Samo pazi nase in pametno obrni, če bo potrebno«, je bil njen miren odgovor. Ob sedmih sem odrinil zdoma. Z avtom sem se pripeljal točno do tja, kamor je bilo potrebno. Hotel sem, da bi dostop čim hitreje minil in da bi lahko čim hitreje začel plezati. Prav nič me ni stiskalo, ampak mi je vse skupaj dajalo še dodaten zagon, ker sem si plezalni dan hotel popestriti še s Teranovo. Pod Ledincema sem malo popil in pojedel, si nataknil dereze, pas, nanj zataknil vijak, cepina, na hrbet pa sem si navezal še pol dvojne vrvi. Led je bil povsem zadovoljive kvalitete, sam slap pa je bil veliko bolje narejen kot 20.11.2007. Kmalu sem bil pod zgornjo zaveso, kjer sem imel to srečo, da je čeznjo močno tekla voda. No, posledice so vam lahko jasne. Ne, ne nisem se preveč zmočil, samo pohiteti sem moral čez tisto mokroto. Dostop do zgornjega Ledinca mi tudi ni delal veliko preglavic, razen zamedenih stopinj predhodnikov. Sem bil pa resno v skrbeh, kako je narejen oziroma kakšne kvalitete je led. Ta se je nahajal že precej visoko, vsak dan ga je ogrelo sonce, čez njega je letelo kamenje iz sten. In dvakrat se mi je že zgodilo, da sem se v zgornjem slapu precej bolj namučil s plezanjem kot v spodnjemu, seveda v navezi, čeprav je spodnji precej težje ocenjen. No, bil sem dovolj zgoden, da v zgornjo steno še ni svetilo sonce in zato ni bilo bojazni pred padajočim kamenjem. Pravzaprav potem do vrha ni bilo nobenih težav. Tudi abalakov na vrhu je bil že narejen, tako da tudi s povratkom nazaj pod slap ni bilo nobenega dela. Sestopil sem do poti, ki poleti vodi na Ledine. Kar precej sem se namučil, da sem prigazil do koče. Sestop do pod Teranove je potekal brez problema. Pod samo smerjo sem ostalim obiskovalcem zaželel srečno, oni meni nazaj in gasa v uživaško plezanje. Ni bilo lepšega kot to, da sem bil v zelo kratkem času čez 300 – metrsko smer. Sestop po zadnji plati do Žrela in nato skozenj naprej pod Vikijevo svečo. Vedel sem, da je solidno narejena, saj jo je pred kratkim soliral tudi Zupi. Pod samo smerjo sem po plaznici spustil pas, vrv, vijak do pod vstopa v Sinjega. Tam sem namreč nameraval sestopiti. Soliranje sveč mi je vedno nekoliko težje kot pa ostalih ves čas »naslonjenih« slapov. Zaradi same konfiguracije ledu. Problemov ni bilo, bil sem pa kar precej zadovoljen, ko sem imel pred sabo samo še najlažji slap. Po petnajstminutni koncentraciji je bilo vsega konec. Pogled na uro mi je povedal, da sem kar hitro hodil in plezal, saj je bila ura šele ena popoldan.
Loška se je letos res dobro skrivala. Sneg se, misleč, da se je dobro predelal vsaj tam, kjer se je splazil, ni predelal. Čez zamrznjene trave pa je bilo tudi kar precej snega, zato prav tako ni bilo najbolj pametno riniti vanje. Pri skali pa se nikakor nismo mogli dogovoriti, katero linijo bi spičili, ker jih je enostavno preveč. Tako sem se na koncu odločil, da bom šel ponavljat še eno redkih lepih zimskih linij, ki mi je še ostala nad Jezerskim in sicer Kemprle-Murovec. Po pogovoru z Davidom sem ugotovil, da smer le ne bo tako lahka kot kaže opis. Za soplezalca sem si našel kar Miha Trilerja – Joja ml. Zgodnja ura, srečanje idrijskih kolegov, dirka do Jezerskega, led na cesti so bile vse odlike do prihoda na Jezersko. »No, sej sem vedel, da greste vi tud v to smer, ja pa ravno danes, ja super«. In tako smo skupaj odkorakali v noč, do vstopa v smer. Midva z Jojotom sva se je lotila bolj levo, zelo blizu Teranove, ostali pa bolj desno. Nobeden pa ne po lahkem originalu zaradi idealnih razmer (sneg je bil nalepljen na skale). Hitro smo prišli do izrazite zajede, ki sicer strmo navzgor pripelje do prečenja severne in severozahodne stene. Dva raztežaja je bilo potrebno varovati. Bila sta precej zanimiva. Mešanica med slabim in dobrim snegom ter seveda skalo. Tako smo pod najtežji 300 metrski del prisopihali okoli pol dvanajstih. Čakala nas je tako rekoč najboljša skala v celotnem ostenju. Veliko kamenje, se pravi, prod povezan z rdeče-rjavim peskom in zemljo. Uf, bilo je treba kar malo pojesti in popiti, preden sem se psihično dovolj pripravil za nadaljno plezanje. Naveza iz Idrije je bila že v spodnjem koncu hitrejša, zato je tudi tu odbrzela naprej. Kar hitro so se kobacali navzgor. Tako sva bila na vrsti midva z Jojotom. »Ej, stari, kera huda skala«. »Ja, Jojo, glej ta kugla je pa ravno taka kot tvoja glava, sam mal bolj polna«. »A je to kamen al skala?« je še zanimalo Jojota. »Bova Kobro vprašala«. No, v takšnem slogu je minil prvi raztežaj. V drugem pa smo zavili desno v odprto in precej težavno prečko. Izven originala, izstopili smo po Vzhodni smeri. »Ma ne me j…., pa kej tazga, bejš v k…. »Dej, mal pazi, ker tle bo potrebno izvest pa en triki gibčič«. Kar sam sebi sem se smejal, ko sem se plazil po tistem navpičnem produ. Sledili so lepši raztežaji. Na primer kamin, kjer tudi Jojo ni mogel s svojo vitko ritko noter. Pa gladka prečka, kjer je bilo potrebno… No, in tako smo vsi skupaj dokaj hitro prišli iz najtežjega.
Aja, pozabil sem še omeniti Aljaževe kletvice ob izgubi šopka klinov, pa izgubo dveh izbitih Jojotovih klinov, ki sta eden za drugim letela dol, ja če niso bili kar trije. Zgledalo je pa takole: »Kdo pizda, je lahko tle zabil klin?« »Ja, Aljaž«, sem mu odgovoril. Aha, je že skoraj moj, še mal, še mal, cink, tink, pizda mu matrna pa je šel še eden. No pri tretjem nisem bil nič več jezen, ampak sem se samo še smejal. Ja, človek se hitro navadi.
Zgornjih 150 metrov smo seveda plezali – hodili nenavezani. Sonce nas je lepo grelo, vendar ni bilo več veliko časa do trde teme, saj je bila ura že petnajst čez štiri. Hitro smo jo ucvrli proti Mlinarskemu sedlu. Upal sem, da jeklenice ne bodo preveč pod snegom. Vsi so mi bili hvaležni, da jim ni bilo treba iti v Kamniško Bistrico, ampak smo že ob šestih sedeli na pivu pri Jezeru. Potem pa …
Kemprle-Murovec V/4+,M5, (V v skali), 1000m
Tako sem se dovolj namrazil, da sem spet z veseljem odšel na Primorsko in v Bitnje. Hotel sem poskusiti 8b+, da bi videl kakšna je razlika od 8b. »Kaj ti je deklica bom poskusil«, sem razlagal Mitju. »Ne, ne Zdovc, to ne bo zate, tam so same plate«, mi je razlagal Mič. Greva rajš v Luknjo pogledat Bitko s stalaktiti (8b+, 55m). Ko sem spil še dva piva, sem bil odločen. Že čez dva dneva sem samo strmel, gledal gor in še malo gor, potem pa še malo, toliko, da se mi je skoraj vrat zaskočil. »Ne, kam si me ti pripeljal«, sem težil Mitju. »Kdo gre prvi?« je zanimalo Miča. In tako sem se zagnal v velike previse iz katerih visijo majhni, srednji in veliki stalaktiti. Ko sem nekako prišel do sredine smeri, sem se spustil navzdol. »Uvaaaav, to je čist odtrgana linija«, sem tulil. »No, kaj sem ti reke!« Ko sva se vozila domov, sva se trdno odločila, da to smer ne glede na vse, morava preplezati. Kaj posebnega se nato v naslednjih dveh dneh ni dogajalo. Razen tega, da je Mitja odlomil dva kapnika, da sam kmalu ne bi zlezel smeri tretji dan, ker nikoli nisem šel pogledat smeri čisto do vrha. In da sva se ga oba dneva, v četrtek in v nedeljo, ko je smer preplezal še Mič, mal napila. Ja, ja pa še res je bilo. Moj cilj je bil več kot izpolnjen, kar se tiče športno plezalnih vzponov, saj je bila to moja najtežja preplezana smer.Za kratke smeri mi je nato motivacija povsem padla zaradi bližajočega se dela v Ljubljani. Kmalu pa me je spet poklical Mič in rekel: »Ej, moraš it splezat še vse ostale tri smeri v luknji, res so lepe«. In tako sem preplezal še Active discarge 8a za ogrevanje (dva poskusa že prej), Trojanskega konja 7c+ na flesh ter Trojo 8a+ v tretjem poskusu. In to vse v enem dnevu. No, potem me je kmalu zamikala še 8c, sam kar bi bilo preveč, bi bilo pa preveč.
Sedaj je pa res že čas, da se vreme uredi, da bomo lahko začeli delat in debatirat z mamami v ljubljanskih blokih o tem, kam pluje, in mi z njim, ta svet.
Namesto zaključka
Dobra družba sedi v Mahniču, pije vedno isto pivo, le da z drugimi nalepkami in se seveda smeji vedno istim foram.
Ej, stari a bi šeu ti jutr kej klajmbat? A v Miško? Ja jutr bo ful lep veder, nou nobenga klauda na skaju. A gremo še v Vikija na kavico? Ja valda stari. Ej stari kje je pa tle kakšna šestajka, al pa saj šestbejka? Ej starči, kaj si pa včerej delal? Ej ne morš verjet, kam sem jest včerej dogico pelu vokat. Ja kam pa stari? Ja na Grmadko. Je bla tko hepij da je kar trisiksti in van flip v eru nardila. Sam pur dogica, kje pa na tla padla si je pa legico brejknla. Uf, kva je dons tuki hot, sam skala je pa totalno sfriznena.
Pazi me tukej v rufu k lih hil hukam na en slouper, pa mam ful velik runout. Sej vidš kje je zadnji sistemčič vpet ful u ibr down low. Ej stari jest sem čist v bedu, jest tle čez v lajfu ne bom sklajmbov. Če pa že bom, pa unle ofvid kreke nom zmogu. Ej starči pa dej si ga mal bol na izi vzem, sej je sam ena smerka. Ej stari, dej ti jest še enkrat razložim detajl. A vidiš unle bejbi grif, no pol maš ap der še enga minčija. Ma ne stari dej me dol. OK vatever, ampak stari še vsen si car, totaln car!
Anže Marenče
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.