Dolška škrbina, Ekar-Jamnik

Človek tudi po krokanju nima miru. Matevž mi danes ni dal počivat, ker je bil očitno “lačen domačega krušca”. Da šok ne bi bil prehud sva šla v menda dobro skalo. Mihelič je pihnil že marsikakšno hudo, ampak tokrat je zadel. Dostop se nama je vlekel, smer sva odgalopirala, sestopa ni hotelo bit konec, na šoder sva “ahtala”, za konec pa… Kaj neki: Tinca, kaj mi delaš. Familija Likar naju je poredila in po nekaj rundah hranjenja (dobre zadeve) naju je začelo skrbet, da ni slučajno peč zakurjena, pa da sva padla v pravljico o Janku in Metki. Odnesla sva celo kožo, spala pa bova do konca tedna.