Meteora 2007

»Ti, Anže, kam bomo letos skočil za 1. maja?« je zanimalo Miha. »Ti jest mam še mal lanske bolniške, tko, da bi jo lahko mahnil v Meteoro« sem mu odvrnil. »Ja, glej mali, če si za, bom jest vse tako organiziral, da bomo šli!«

Ko je na društvu padla prva beseda o tem, sploh ni bilo več vprašanja. Nabralo se nas je kar štirideset, poleg tega pa še enajst pridruženih članov iz Kamnika, L… tega rajš ne bom napisal. Glede na to, da so bile to res moje počitnice oz. oddih od dela sem vse skupaj vzel zelo resno. Vedel sem, da bo imel moj brat – soplezalec pripravljeno zelo podobno, če ne povsem identično strategijo. No, kakšne tople vode nisva nameravala odkrivati. Vožnja do Benetk je trajala natanko štiri pire. Na ladji smo se sprva stacionirali kar pri recepciji. Tako smo naredili popoln pregled vseh potnikov in potnic, ki so potovale z nami. Noči na ladji so res razred zase. Ko je mimo Leuča pribremzala Atomikova Špelca, seveda ni mogel, da je ne bi ogovoril. »Ti Franca, kam pa potuješ?«. Ta mu je mirno odgovorila. »Veš, Janez, kr na Krf.« Zalegel sem točno pod eliso rešilnega čolna.

Izkrcanje, nato pa je bilo potrebno dati pot pod kolesa proti Meteori. Z nama z Miho se je v avtu peljal še Igor. Tako se nam ni bilo bati, da bi se izgubili, saj je Igor že sedmič potoval v te konce. In ne glede na te podatke so vsi pred nami zavijali narobe, kar je bilo še razumljivo, ampak, da so zavili narobe tudi vsi tisti za nami, to pa ni bilo razumljivo. Po treh urah in pol vožnje smo prispeli v res idilično pokrajino, imenovano Meteora. Glede na to, da sva imela z bratom s seboj dva platoja pira, je Miha kmalu dobil še en plato za organizacijske usluge. V naslednjih dneh pa sva skupaj dobila še ono gajbo od Prletove žene, eno od Ljubljančanov, ki jih sedaj že lahko omenim. Eno od … Tako se nama za žejo res ni bilo potrebno bati.

Zjutraj pa sem že komaj čakal plezarijo po zlepljenem produ. Lotila sva se odlične smeri in naredila tisto, kar sva ves čas govorila, da ne bova. Lotila sva se pretežke smeri, za povrh pa še na soncu. V detajlu neke VII-, je Miha zaradi utrujenosti odskočil na bližnji sveder. Meni pa je nato kot drugemu tudi vse skupaj zletelo iz rok. Tako sem se veselo popeljal navzdol po tistih krompirjih. Ko se mi je to pripetilo, je bilo za kratek čas slutiti popolno tišino, čeprav sem takoj vedel, da se tastar malo višje kar zvija od smeha.
 
V naslednjih dneh z Miho nisva več uprizarjala takšnih vragolij. Veselo je bilo plezati na Kelch, Spindl, in tudi v smeri Traumapfeiler smo se nasmejali do solz vsi tisti, ki smo plezali za Cefom in Matevžem. Da o tem, kakšne sta v stenah zganjala Leuč in Jojo rajši ne govorim. Po opravljenih turah je vedno sledila hrana. Obvezna grška solata, za povrh pa še ovčje meso s krompirjem. Glede na to, da smo bili v kampu pretežno Slovenci, ponoči nismo imeli posebnih težav. Razen enkrat je k nam zgrožena prletela Nemka in se drla na ves glas One day OK, two day OK, but everyday impossible. Tega problema se je ob treh zjutraj profesionalno lotil naš delegat za stike z javnostjo in stvar je bila »hitro« urejena. Naslednji dan jo je Jojo takoj za nagrado srečal že na prvem štantu neke smeri in ji dahnil Guuud mooorniiing.

V takem stilu so potekali vsi dnevi našega dopustovanja v Grčiji. Kaj takega bi res lahko zamenjal za zelo malo stvari na tem svetu. Je pa res, da bi takoj zamenjal vsaj nekaj primerkov tako imenovanih knedlov, jajc, fefkov v vsaki smeri posebej.

O tem koko se naredi varovanje okoli jajc, kako ga oblečeš v najlonski trak, da se ti kasneje, ko plezaš naprej ne sname, želvah, šplakih, samostanih, multipraktiku, Jožu in njegovem kolesarskem podvigu po avtocesti pa ob drugi priložnosti.

Anže Marenče

Slike so prispevali: vsi člani odprave po malem…

Zdej pa zares

Od 27. 4. 2007 do 5. 5. 2007 je horda (vzami v pozitivnem smislu) enainpetdeset plezalcev AO Kranj s pridruženimi člani od drugod (AO Kamnik, AO Tržič, PK Škofja Loka, pa mogoče drugi) zavzela Meteoro. Končni povzetek bi strnil nekaj poglavij: vožnja, bivanje, plezanje in informacije o Meteori.

Časovni potek: 27. 4. 2007, 6.30 vožnja iz Škofje Loke do Benetk; 12.00 vkrcanje na trajekt, pristanek v Igoumenitsi 28. 4. 2007 ob 14.00. Vožnja po grških cestah do Kastrakija (Igoumenitsa – Ioanina 97 km /nekaj avtoceste/ – Metsovo 54 km – Kalambaka 58 km in še kilometer do Kastrakija; skupaj 201 km, vmes vzpon na najvišji grški prelaz Katari pass 1690 m – tega se da izogniti po novi, od EU-ja financirani, zelo predorski cesti ). 29. 4. 2007 do 4. 5. 2007 kampiranje v Kastrakiju in plezanje, 4. 5. 2007 vožnja do Igoumenitse in prenočitev na prostem pri kapelici južno od pristanišča v parku. Vkrcanje na trajekt 5. 5. 2007 ob 8.00 in pristanek v Benetkah 6. 5. 2007 ob 8.00. Skupno število kilometrov na mojem števcu je bilo pri prihodu v Kranj 999,3 km.

27. 4. 2007 sem se zjutraj ob 6.30 vsedel v avto, šel v Kranj po drugo polovico in oddrvel po avtocesti v Italijo. Na naši avtocesti sem preklinjal ozko grlo, kjer smo več stali kot se vozili in prestopil mejo brez pregleda prtljage. Na italijanski avtocesti se je šele začela veselica. Nabijanje, naleti in gneča, pa živčnost so me na odseku pred Benetkam prepričali: niso samo slovenske avtoceste zastoji in nabijanja, italijanske so še bolj nevarne. Pa tudi ta nevarnost je minila ob stalnem pogledovanju v vzvratno zrcalo pri stanju, če se mi ne približuje tovornjak z nezmanjšano hitrostjo. Ob 12.00 smo se vkrcali na trajekt (ANEK Lines) v Benetkah. Pristanišče je kar lahko najti, z avtoceste moraš zaviti v Benetke in potem slediti tablam Centro ali Port ali Ferry, ves čas z lahnim dvomom, ali greš k pravemu pristanišču. V majhno pomoč ti povem, da je pomol na zahodu Benetk. Začetek plovbe je nosno in razgledno zanimiv: Benetke nezgrešljivo smrdijo, na sever gledaš rafinerije in velike rezervoarje, na vzhod pa eno od najbolj obleganih točk Benetk – trg Sv. Marka pa tudi rivo in otočke z relikti beneške civilizacije in arhitekture. Potem lahko nekaj kratkega občuduješ napore gradbenikov za rešitev Benetk pred globalizacijsko grožnjo – poplavam in naraščanju morja, v laguni se gradijo zapornice in nasipi-otočki. Končno nastopi samo še morje povsod okoli z eno ploščadjo daleč na obzorja. Šestindvajset ur vožnje mine počasi ali pa hitro: odvisno od pristopa k potovanju. Ti (pristopi) so zelo različni: pametni si takoj poiščejo primeren kotiček za prenočitev, teh je kar nekaj na hodnikih ladje, resni in manj resni pivci potegnejo platoje piva in jim čas do polnoči, pa še malo čez mine zelo tekoče v obeh pogledih, romantiki gledajo v modro nebo in morje, pa še v boljše polovice, realisti si mislijo: vse enkrat mine. Z nami so bili tudi maturanti, pa zelo rezervirani Atomic Harmonic (za več informacij povprašaj Anžeta), pa še krdelo živčnih slovenskih motoristov (svoboda na motorju se plača s prenapetimi živci) in običajni popotniki – skratka cela Slovenija.    
Vožnja od Igoumenitse do Kalambake je grška. Kaj to pomeni, se težko opiše. Pa bom kljub vsemu podal nekaj podatkov: cesta je ves čas asfaltirana z odseki, kjer se gradi in zato ni tako asfaltirana, res pa je, da skoraj ni nobenih pasti. So pa druge (pasti): bankine so visoke (globoke) od 10 do 50 cm in če zapelješ s ceste, ti zlomljena roka in polomljeni končniki ne uidejo. Ovinkov je nebroj, od 90 do 360 stopinjskih, ravnih odsekov je nekaj, za približno dvajsetino poti, asfalt je večinoma grbinast, skoraj ves čas nastopa dvojna črta, ki jo po uvajanju (približno 80 km) začneš po vzoru Grkov ignorirati, možnosti za prehitevanje so za avtomobile z močnimi motorji (kako je prehitevati s polno naloženim Cliom, vprašajte Primoža Hostnika), ob cesti so lenobni psi, ki se vsake toliko odločijo za sprehod po cesti, povprečni čas vožnje do Kalambake (Tesalije) je vsaj tri ure in pol, raje štiri (povprečna hitrost je 50 km/h +).

Kampirali smo v Kastrakiju ob vznožju Doupianija (začetni hrib za uvajanje). Večina nas je bilo novincev, nekaj pa starih mačkov (Varjo, Miha …). Omenil bi, pravzaprav poudaril! da je treba imeti za Meteoro staž. Ker je specifika plezanja zelo posebna, še najbližje so ji nemški in češki peščenjaški vzori, to pomeni, da so svedrovci narazen za faktor varnega padca (kakšen je ta, ugotovi na mestu samem), ker razen v zajedah in počeh ni!!! (trije klicaji) nobene možnosti dodatnega varovanja in se moraš prebiti do zavrtanih svedrovcev, ki so v lažjih smereh silovito narazen (v smereh III in IV. težavnostne stopnje od 15 pa do 30 metrov) ter zato nastopi pri novincu izrazito neugoden občutek. Možno je še dvomljivo varovanje s pomožno vrvico okoli konusnih kamnov, kar je za začetnika zadrega. Torej nasvet za začetnika: izberi si težjo!? smer, ki je pa bolj varna zaradi večjega števila svedrovcev kot po oceni lažja. Mogoče še namig: nekje svedrovci niso vidni, so za kamnom, imajo "varovalno" barvo, so za vogalom …

Posebna kategorija je kamnina. Nastanek je povezan s tremi teorijami (doktorati), ki so izključujoči in istočasni kohezivni. Eden je z delto, drugi s podvodno reko, tretji z rušenjem obvodnih pobočij in vsi trije povezani z metamorfozo (spreminjanje peska, blata, grušča, mivke … v betonsko gmoto s prodniki) in z erozijo, ki je dokončno oblikovala stolpe. Kako boš vse tri dejavnike (teorije) spravil skupaj, ti prepuščam, za plezalca nastopa samo ena: vsi stolpi (teh je okoli šestdeset) so neporaščeni, s fenomenalnim izgledom (vpis v dediščino UNESCA, izredno dosti turistov) in odbojnostjo, ki raste z naklonino. Rastje je le na vrhu in v zajedah, kjer je nekaj zemlje, vse ostalo so "betonske" peščenjakove plošče, kjer je plezanje mogoče le tam, kjer so svedrovci, vse ostalo (prvenstveni pristopi, variante in podobno) je zelo, zelo tvegano!!! O smrtnih nesrečah plezalcev nisem dobil podatkov, menda naj bi bili padci le z odrgninami, zvini in podobno, več smrtnih nesreč je med turistih, ki so zdrsnili s stolpov (pod vrhom je samo še strmina skoraj brez možnosti uloviti se za kaj). Kamnina je tudi poraščena z mahom, ki je v mokroti zelo drsen, se pa tudi v suhem lušči in ne nudi zanesljivega napredovanja.

Opremljenost (varovanje) smeri je s svedrovci (betonskimi klini) z obročki (fi 15 mm r 7-8 cm), v katerega lahko zlahka vpneš tudi tri matičarke, nudijo pa tudi možnost spusta. Trdnost je po mojem nad 20 kN, verjetno pa okoli 50, kar je zadosti za visenje in padce, za razdaljo med njimi glej zgoraj. V vodničku so smeri označene z zvezdicami, brez * je plezanje resno z malo varovanja, svedrovci so le na koncu raztežaja, pa mogoče še kakšen vmes, z eno * je že priporočljivo, najverjetneje resno plezanje, smeri z dvema ** ali tremi *** pa so lepe in solidno zavarovane, še vedno pa nastopa češko-saški peščenjakov sindrom, padci so lahko kar dolgi. V počeh so uporabni frendi in zatiči, pa še neskončni trakovi okoli primernih kamnov (malo možnosti). V Meteori je obvezna uporaba dvojne vrvi, saj je večina spustov daljših od 35 metrov.

Ker nisem imel soplezalca, sem moral poiskati "svobodnjaka". Tega sem dobil (Matjaža), vsi še niso bili razparcelirani.

Za začetek sem izbral smer V+. težavnostne stopnje. Seveda sem zgrešil in vstopil v Severozahodno zajedo VI+. Po tretjem svedrovcu (12 m, 7 m nad tlemi), ko se mi je odlomil oprimek in zdrsnilo na mahu in ko sem videl svedrovec 10 m nad sabo, sem prekrižal smer in se spustil. Podobno izkušnjo je imel Anže, ki je le proti koncu prebolel začetno neugodno izkušnjo. Potem sem šel v sosednjo smer Deževni steber (Regenpfeiler) V+ in jo tudi uspešno preplezal. V naslednjih dneh pa še šest smeri (od V do VI), od katerih je bila najresnejša najlažja (Raz Pindosa V). Plezalci AO Kranja so plezali kot lačni volkovi; zagnali so se kot sestradani v smeri in prašili tri do pet smeri na dan, večinoma med V+ do VII. Posebno moram pohvaliti dekleta; kamnina in plezanje Meteore jim je pisana na kožo. Nobenih bicepsov, dinamičnih gibov in podobnih razkazovanj, le elegantno muvanje in dobra postavitev, pa so zlahka premagovale smere. Tudi jaz sem se na koncu spoprijateljil s kamnino in mi je bila šestica lahka. Veselje na vrheh, pa tudi smereh je bilo slovensko: po vseh vrheh je odmevala slovenska beseda, od drugod so bile le grška, češka in nemška naveza. Z vodilnim plezalcem grške naveze sem se pogovoril in namignil mi je: v Meteori se ne pleza, sedaj je moda Kalymnos. Prav je imel: v Metori je plezanje resno in psihično naporno, kar pa ni veljalo za Tomaža (Humarja) in Primoža (Hostnika), ki sta podelala vse bisere Meteore. Ostali smo uživali, vsak po svoje. Bilanca: preplezanih okoli 70 smeri, nekaj spuljenih kamnov, dva padca, en zvit gleženj, nekaj alergij na rastline, vsaj stokrat izrečen bojni krik: Ajmo Carica.

Nočno življenje je bilo v slovenskem slogu: pijača do dveh zjutraj, iz treh avtov je istočasno odmevala CD muzika, petje, bobnanje, zjutraj zgodnje vstajanje; jaz sem pohvalil sosednji šotor za spoštovanje tradicije, ob pol sedmih zjutraj so mi za Prvi maj uprizorili pločevinasto muziko (namesto pleh muzike). Po treh dnevih "slovenskega" življenja je ob dveh zjutraj vsa besna priletela s sosednjega šotora ženska v šlafroku in tulila: uan dej okej, tu dejs okej, sri dejs, ju mast bi krejzi.   

Vreme je bilo lepo. Le en dan je malo kapnilo.

Sožitje z domačini je bilo dobro, le enkrat so mulci iz vrtca metali storže in kamne, smo jim pa naredili dober posel, lastnik kampa je bil po našem odhodu za dva tisoč evrov bogatejši. Cene so turistične, prehranjevanje pa suvlaki in grik salad, boljših baklav pa do sedaj še nisem jedel. Evrope v Grčiji ni opaziti, Grki imajo Evropo za to, da jo molzejo in so bolj modri od pametnih Slovencev, saj vsi tisti predpisi, ki jim mi povzemamo po Bruslju, v Grčiji ne veljajo.

Mogoče še nekaj o vodenju izleta: načelnik AO Kranj je pametno dovolil tečajnikom in pripravnikom, da so plezali po svoje in praksa je pokazala, da je imel prav.

Samo še zakjučna pripomba: škoda da se nasvedrane smeri ne štejejo. Po mojem mnenju so nekatere psihično težje kot kakšne hribovske pri nas in odkrito navijam za to, da se smeri iz Meteore štejejo pri KA, saj Meteora ni Paklenica ali Kalymnos, če pa kdo od "pravovernikov" misli, da se lahko v Meteori leze brez svedrovcev, pa mu svetujem: pojdi tja in zlezi prvenstveno.
MILENKO ARNEJŠEK – PRLE

Po veseli vožnji s trajektom smo prispeli v pristanišče, od tam pa smo se odpravili naravnost v Meteoro. Že na prvi pogled so nas velike gmote konglomerata popolnima prevzele. Prvi dan sva se s Katjo pridružili Mateju in Anžetu. Sprva smo se plezanja lotili zalo negotovo, vendar smo se hitro navadili ffkov. Splezali smo Apollofalter (V), Himmelsleiter (VI), Danajo (VII-), za konec pa sva z Matejem splezala še Westkante (VI-). Tudi naslednji dan smo se skupaj odpravili plezat, le da sem bila tokrat v navezi z Anžetom. Po sprehodu skozi makijo smo prišli pod smer, vendar smo že po prvem cugu ugotovili, da smo v napačni smeri. Nismo se vdali in poizkusili smo znova, tokrat nismo zašli in kmalu smo bili na vrhu Hypotenuse (VI). Sledil je dan počitka, zato sva se s Katjo pridružili ostalim, ki so se odpravili v Kelch v smer Eiertanz (VI- A1) soočat s svojo »gibčnostjo«. Popoldne pa sva si pogledali še samostan, vendar sva bili prepozni, tako da si nisva mogli ogledati menihov in notranjosti samostana. V sredo sva se z Gregom odpravila v 450 m smer Kontrastprogramm (VI+), ki naju je rahlo presenetila, najprej z zelo dolgim pristopom, nenavadno težkimi cugi z oceno III, nazadnje pa še z zanimivim sestopom, kjer sva se seznanila s kuščarji, kačami in želvami. Naslednje jutro je padal dež, zato smo se odpravili v Kastraki, kjer smo poskušali sladke dobrote, popoldne pa sva se z Matejem odpravila v Ostkante (VI+), nato pa sva se pridružila še romanju na Špindel (VII-). Zadnji dan pa sva se odpravila v Wahnsinnsverschneidung oz. v Corner of medness(VII-). Kljub manjši plohi nisva popustila in uspelo nama je priti na vrh.
Vse skupaj je bilo res SUPER!!!
TINA LIKAR

Po napovedanem dokaj velikem številu udeležencev in skorajda množičnem romanju v Meteoro, se je na kraju dogajanja izkazalo, da je fefkov, smeri in skal zagotovo dovolj za vse. Če je bilo česa premalo, so bili to svedri. Kak dodaten kdaj pa kdaj res ne bi bil odveč. Je bilo pa natanko tako, kot so nam govorili: ”Boste, vidli, to je pa čist drugačna plezarija.”

Družba v skalah ali v kampu, podnevi ali zvečer je bila odlična, dodatno popestrena s takšnimi in drugačnimi legendami. Ob pristopih ali sestopih te je ob borbi z raznovrstnim bodičevjem in iskanju prave poti utegnila presenetiti, no, nekatere celo ustrašiti, kakšna želva, ves trud po borbi z majhnimi stopi pa je bil na vrhu stolpov ali raznih ”kant” poplačan s čudovitimi razgledi na celotno pokrajino in na mojstrsko zgrajene samostane – čeprav so se eni začudeno spraševali, kam za vraga so postavili mešalec.

Od grških kulinaričnih dobrot je treba omeniti makarone…, no, ampak tudi kak gyros, souvlaki ali pa grška solata so se znašli na jedilniku. Za nameček je bil v ceno aranžmaja vključen tudi vsakodnevno osvežilni (beri: mrzel) tuš, ki nas je večkrat predramil tako, da nam pač ni bilo do spanja … in je priletela celo kaka pritožba …ampak, zakaj so nam pa porabili vso toplo vodo ?.

Če še povzamem s tremi besedami: bilo je fajn!!!

TINA KRIŽNAR

Roke so utrujene. Palcev na nogah ne čutim. Posledica novih plezalk, ki pa po Meteori niso več nove. V gležnju kljuva bolečina. Vsi v kombiju smo ujeti nekje med spanjem in tihem obujanju spominov na plezanje, žuriranje, dostope… Preplezal sem trinajst smeri, s sedmimi različnimi soplezalci, dobil vzdevek in sesul gleženj. Bilo je super!
Vzdevek sem si pridobil prvi dan. Ostal sem brez soplezalca, pa vprašam Prleta, če gre z mano. On je takoj za, samo smer naj izberem jaz. Kako težko pa? Prle je legenda, pleza že dolgo…? Grem do Miha »Ti, kok pa tale Prle kej pleza? A pleza, a je bl makedamc?« Bolje, da ne opisujem huronskega smeha, ki ga je zagnal Miha. Mislim, da me od takrat ni poklical drugače kot Makedamc.
Plezam s Katjo. Podava se v Kumarieskopf plezat Hartetest (VI+, 100m). Že na dostopu, ki ga tokrat za spremembo nisva popestrila z plazenjem skozi bodljikavo makijo, sva opazila nekaj nezgrešljivo naših navez, ki so plezale Traumpfailer. To bova plezala jutri, današnja smer je dva stolpa naprej. Ples po » ffkih« in »ffkastih ffkih« v nekrušljivi in skoraj brez mahu pokriti skali. V sosedni steni poteka šov. »Makedamc, a si najdu makedam?« Ne odgovorim, ker sem imel kar nekaj dela na prečnici, ki odpelje čez najtežji del smeri do najbolj udobnega stojišča celotne Grčije. Vsaj, če mene vprašaš:) . Kmalu je čez strmi breg prišla Katjuša, ki ji to plezanje sploh ni povzročalo težav. Pa še smeje se… Na vrhu stolpa opazujeva boj naših, ki se spopadajo s kaminom. Tam bova naslednji dan uživala midva.

MATJAŽ SUŠNIK alias MAKEDAMC

Meteora je čaroben kotiček na Zemlji, kjer se ti dogajajo zanimive reči in te doletijo presenetljiva spoznanja. V nekaj vrsticah, to je kraj:
– kjer ti inštruktorji in ostali bolj izkušeni svetujejo, da si na začetku izberi nekaj lažjega, da se navadiš na skalo, recimo kakšno trojko ali pa štirico, ti pa se prvi dan itak vržeš v VII-;
– kjer te Nejc na abzajlu prepričuje, da potegni »ta plau štrik«, pa čeprav plezata z vijoličnim in zelenim;
– kjer na prvem štantu trideset metrov visoko in po treh vpetih svedrih resno skleneš, da če se ponovi še en tak raztežaj, SAMO ŠE EN!, obrneš, spokaš plezalno opremo in se do trajekta samo še nalivaš na mrtvo;
– kjer ti ime smeri »Corner of Madness« – izbrani podvig za naslednji dan – ne da spati, zbudi te pa dež (hm, glej ga zlomka – torej sem vendarle spal:);
– kjer spoznaš trojico piv kot najboljšo metodo, s katero zacementiraš odločitev, da danes pa nikamor;
– ki ti obelodani, da si to zimo »dokaj dobro« treniral, vendar si pozabil na najbolj samoumevno zadevo – meča (singrca press:);
– kjer Nejca in tebe ob pol štirih zjutraj popade neustavljiva želja po djemba jam sessionu, ki je tako všeč tudi Čehinji iz sosednjega šotora, da vstane in vaju nagradi s komplimentom: »You, YOU – one day, Ok, two day, OK, but every day – horrible, HORRIBLE!«;
– kjer ugotoviš, da so težji raztežaji mnogo lepši od lažjih. In to najbrž zato, ker ti zmanjka časa za dvome v stilu »Bohvet, a bo tole držal?«;
– kjer se vsi pogovarjajo o nekih »kantah«, pa gledaš po kampu okrog sebe, pa vidiš da jih je res precej, ampak šele kasneje ugotoviš, da je to nemška beseda za »raz«;
– kjer ti na trajektu čefur reče, da so vsega krivi cigani;
– kjer Nejc na najboljši način strne filozofijo plezanja in vrtanja lažjih raztežajev v »saj je izi, sam bolš da ne odletiš«.

Občutki pa si sledijo nekako v temle zaporedju: najprej je pričakovanje, nato fasciniranost, zatem silno začudenje, ki mu sledi strah, potem jeza in skrb, ki se nazadnje zaradi sproščanja adrenalina prevesi v vznesenost in radostno veselje. Tudi domačnost se pojavi, in to presenetljivo hitro – kot bi te pokrajina sprejela za svojega.

Vsekakor pa te NE pusti hladnega – in prav zaradi tega vem: »METEORA – še se vidiva!«

BOŠTJAN ŠKUFCA