Seveda smo izkoristili zelo dobre pogoje v sosednji Avstriji v dolini Maltatalu, ampak ne za plezanje zaledenelih slapov, temveč balvanov. Spet veliko smeha in nerodno »kipanje« na blazine se je nadaljevalo iz lanske sezone. Seveda smo se lotili tudi športno plezalnih smeri. Začeli smo z lažjimi in, vsaj zame, nadaljevali z vse težjimi. Tudi za letošnjo sezono sem si zadal preplezati 8b in resneje poskusiti v kakšni 8b+. Mitja je bil takoj za. Ogled smeri sem opravil že pred novim letom. V začetku novega leta pa se je začelo popolnoma zares. Seveda se je bilo sprva potrebno dobro vplezati. To sva storila v Bitnjah in Bitenj potoku, kjer sem prvi ponovil Patrona, Mičev prvenstveni vzpon z oceno 8a. Uspelo mi je v drugem poskusu. Seveda nisva mogla mimo Kotečnika, kjer sva tudi hitro podelala z Dtream teamam 7c+ in Divjim možem 8a.
Nikakor pa ni šlo mimo Trbiža (nakup kavbojk) in Predela. Vedno se mi čas ustavi, ko jo zagledam, Loško steno namreč. Mimo Strmeca me je cesta, tako kot vedno, pripeljala v Log pod Mangartom. Levo sem zavil v dolino Koritnice, pogled pa sem ves čas usmerjal proti vrhovom Briceljka, Moreža, Votlega vrha, Bavha in čisto na koncu Plešivca. To je stena, ki jo nameravamo v levem delu ponovno poskusiti. Prvič nas je pred dvema letoma po dveh tretjinah preplezane stene pregnal močan veter. V tej sezoni je za Loško edina napaka, ne da ni snega, ampak, da ni niti mraza. Po ogledu sem se posvetoval še z Alijem. In odločitev je padla, da v torek, ko bo malo bolj mraz, poskusiva v tako imenovanem Loškem vrtnarjenju (velik del posameznih smeri se da v Loški preplezati po zamrznjenih travah ). Pridružil se nama je še Tomaž in tako smo nastala popolna ekipa izpred dveh let. Kamniška naveza je pridrvela ob pol petih do zmenjenega mesta. »Ja, Kucjn, kva si pa tole nabavu?« sem ga vprašal, ko sem videl Nissanovega terenca. »Ja, gre pa fajn, veš« mi je razlagal sposobnosti nove pridobitve in hvalil navigacijski sistem. Ki pa nam je do Loga izračunal nenormalno veliko število kilometrov. Seveda je izračunal pot prek Selle Neveje naokoli do Bovca in v Log. Ob šestih smo odrinili iz zatrepa Koritnice proti Plešivcu. Dostopa smo imeli zares malo, saj je bila dolina popolnoma kopna. Tako smo hitro prišli do vstopa v namišljeno smer. Odločili smo se, da letos poskusimo spodnji del preplezati bolj po levi. Po ruševju smo se zbasali nekaj sto metrov navzgor do bolj odprte stene. Kmalu smo pririli do zelo bustaste in odprte stene. Z Alijem sva začela varovati Kucjana. On pa je samo klel in klel nezamrznjene trave. Vsi smo upali, da bo višje bolj mraz. Ja, res čudna zima! Zakaj nisem šel raje na stenco, sem se ves čas spraševal. V nadaljevanju smo se razvezali. Smer smo priključili na lanski poskus. Z višino so se razmere izboljševale. Naenkrat je nekdo zavpil: »Pazi!«. In že je mimo letelo kamenje. »Ja, kaj je bilo pa to?«. Kot odgovor na to vprašanje, je mimo pribremzal star gams, kar po zadnji plati. In razdaljo, za katero smo mi potrebovali petnajst minut, jo je on pridričal v 30-ih sekundah. »A smo, a nismo?« je zanimal Kucjana, z Alijem pa sva se še vedno držala za trebuhe. Tako smo lepo priplezali do pod vršne glave. Kratka malica, potem pa smo jo mahnili naprej. Nekako na višini 2000m se je začelo zares. Ponovno smo se navezali. Napadel sem, traven – skalen skok. Izgledalo je precej položno, ampak sem se že kmalu močno stegoval iz ruše v naslednjo rušo. Raztežaj ni popustil vseh šestdeset metrov. Tudi varovališče je nastalo polviseče. Soplezalca sta se zapodila skoraj naenkrat. Že sem slišal Kucjana, ki se je drl: »Lahko teb, Ali, k si pa tolk dolg. Poglej, men gredo pa noge kr po luft«. Sledil je malo lažji odsek. Nato pa preizkusni kamen. Ali nam bo tokrat uspelo preplezati steno? Nikjer ni kazala šibke točke. Vendar se je je Ali lotil na pravem koncu. Sprva trave, nato pa »tečen« skalni previs in gladka prečka. Ali je vse skupaj opravil z odliko. Potlej se je prvi za njim zapodil Kucjn. Jaz sem izbil še kline na varovališču, nakar sem se tudi sam zapodil za njim. »Ti, Zdovc, kako pa je Ali tle zlezu?« je zanimal Kucjana. »Ja, z eno nogo je stopil tjale, z drugo pa na drugo stran buhtla« sem mu odvrnil. No, ko je to probal, mu je še vedno zmanjkal pol metra. »Ne me jebat Zdovc, a vidš, da ne gre«. »Čaki, ti bom jaz zdajle pokazal« mi je odvrnil. In potem sva se oba nekako prevalila čez previs in gladko ploščo. Sledila je kratka rampa. Nato pa še kratko snežišče in spet strme trave. Prehod do vrha sem nakazal jaz, Kucjn in Ali pa sta ga skupaj realizirala. Na vrh sem pripraskal ravno, ko se je naredila noč. Sestop je potekal naravnost nazaj v Koritnico. Zaradi megle in pomanjkanja snega smo sestopili kar po strmih jeklenicah, ki vodijo čez Ozebnik k zavetišču pod Špičko. K Milanu na obvezen pir, potem pa veselo z navigacijo proti domu. Vrnitev odpisanih: V/5; M6; 90, 45-80.
Končno smo se spet peljali v Osp, da bi poskusili realizirati Matička. Po ogrevanju sem se lotil smeri. Trd sem bil kot bukov hlod. Čez detajl je šlo, nato pa me je na butasti pavzi še bolj navilo. V zgornjem detajlu sem poskušal zlesti tako, kot je večina do sedaj. Seveda sem veselo odfrčal. Ja, kva butl, pa nisi šel tako kot si naštudiral, sem se kregal sam nase. Nato sem šel do vrha obnovit gibe. Na vrsti je bil Mič. Tudi on je lepo pridrajsal čez detajl, zgoraj pa podobno kot jaz. Po počitku sem se spet zakadil v vstopno zajedo. Čez detajl je šlo, potem pa kratka pavza, noge v razkorak, dolg gib na kloc, peta, kloc, polička, nato pa skok na šalco. Le-ta se mi je izmuznila, tako da sem ujel kloc. Noge so bile že dolgo v zraku. Komaj sem se umiril in jih postavil na stope. Do vrha je potem šlo počasi in z veliko rezerve. Zadnjo plato pa sem še posebej lepo preplezal, ker sem stavil, da v primeru, če padem v njej, ne bom celo leto spil niti kapljice alkohola. Veliko časa nisem imel za proslavljat, ker smo bili naslednji dan že zmenjeni za Loško. Zjutraj ob štirih me je zbudil Ali in ne budilka. »Ti, mene še vedno »štiha« v križu« mi je potožil. Odpovedal je tudi Plenks. Na začetku sem moral odpovedati vsaj petim plezalcem, po odpovedi Alija in Plenksa, pa sva z Domenhom ostala sama. Res se mi ni dalo samemu voziti v Log. No, pa je nekako kar šlo. Radio, ki je več vreden od avta, mi je pridno delal družbo. Tako sva prepela vsega Smolarja in Krpane tja do Loga. Potem pa res nor, z luno obsijan nočni pogled na Loško. Oba sva bila točna kot, no saj veste. V tem delu še nisem plezal. Mislil sem, da greva ponavljat pred kratkim preplezano Sneguljčico. »Ne, ne greva prvenstvene« mi je odvrnil Domenh. »Ja, pa ja, ne« sem se malo upiral. No, po treh urah dostopa, se je tudi Domenh omehčal. Ob devetih sva nenavezana vstopila preveč levo. Zoprne trave, posute z novim snegom sva rutinirano preplezala. »Ja, kje je zdaj unih štirinajst raztežajev Kresotovega stariporja? To me je Kreso dobro nategnu. Veš, stari, sta štrnast cugov sam pikala, no parkrat sta zataknila za skalo, veš pa strmo je blo. Čeprav sem mu že takrat težko verjel, pa sem mu nekako očitno kar hotel« sem razlagal Domenhu. Prečka v levo, nato pa sva se navezala in preplezala travno prečko v desno. Sledil je raztežaj skozi luknjo v naslednjo luknjo. Namesto, da bi šel levo, sem se zakadil v kamin, ki je na koncu postal že prav »tečen«. Domenh se mi je smejal, jaz pa sem se nerodno zbasal ven in pičil v trd sneg. Sledil je lep detajl v skali in kje drugje, kot pa skozi luknjo. Presenetljivo sta sledila led in trd sneg. Raztežaj po položnem snegu. Nato pa že spet zares. Naravnost navzgor čez strmo plato, na katero so bile nalepljeni »ledeni talarji«. Spet sva se razvezala in nadaljevala levo po snežišču navzgor. »Chamoniski koluarček«. Na koncu se je Domenh ustavil. Prav tako je bilo, kot sva videla spodaj. V desno sva splezala po skriti polici, nakar še po sistemu kaminov in široke poči na vrh stene. Bila sva zadovoljna s preplezano smerjo. In Koštrunu je bilo vse odpuščeno. Oba sva se strinjala, da je to ena lepših smeri v Loški. Po sedmih urah plezarije sva začela sestopati. Sprva je bilo potrebno priti na vrh Briceljka. O vseh kolobocijah spuščanja po previsnem gozdu, megli, in navsezadnje po več kot štiriurnem sestopu v Bavšico, pa kdaj drugič. Tako sva pri Milanu spila prvi pir šele okoli devetih. Moja ocena smeri: IV+/5; M5; 700m; 7h: 1P
Sledil je ponoven obisk primorskega plezališča, kjer sem hitro preplezal Corto 8a, Godlo do vrha 7c+ in Manano 7c/c+. Tako sem letos že kar nekajkrat preskočil iz toplih oblačil v kratko majico.
Mnogim sem obljubljal plezarijo v Loški, med njimi tudi bratu Mihu. Končno sva se zmenila za nedeljo. Zraven je šel še Tine, tako smo bila popolna bratska naveza. »Ti, kaj pa gremo?« je zanimal Miha. »Hja, bomo videli. Nekaj v Bavh« sem mu odvrnil. V mislih sem imel eno izmed Tedijevih smeri. Nekako mi je trd sneg in led v Sneguljčici dal misliti, da so mogoče tudi v Bavhu razmere. Izvedel sem tudi, da bo naslednji dan v Loški plezalo nenormalno veliko število ljudi. »A šele ob pol petih?« je zanimal Miha. »Ma, se mi ne da bolj zgodaj. Pa sej bomo imeli dovolj časa« sem premišljeval na glas. Skozi Rateče in znanega Predela v Log smo pridrveli malo pred šesto. Po dolini Koritnice so bili parkirani že vsi avti, in točno sem vedel, kam so namenjeni. Tako smo skupaj z bosancem odnehali šele, ko se je zaril globoko v sneg. Tine in Miha sta se še preoblačila, sam pa sem že zakorakal v noč. Mimo slapov pod Bavhom, me je lovska pot pripeljala na večje snežišče. Tu se je bilo potrebno odločiti, v katero steno bomo šli. Mi smo jo mahnili direktno pod veliko skalno steno Bavha. Ja, razen Tineta, imava z Miho eden več kondicije kot drugi. Ja, če je pa tko luštn frikat. Po slabih dveh urah smo bili pri vstopu. Desno, v smeri Točno opoldne je izgledalo vse drugo kot pa nalepljen sneg. Levo pa je izgledal spodnji del smeri Nekoč so bili bojevniki dobro narejen. Vendar sem bil zelo skeptičen, kaj bo višje, ko smer postane težka. Ko sem nase navlekel vso potrebno robo, sem se zapodil v trd sneg, ki sem ga preplezal v loku proti levi navzgor. Tine in Miha pa sta še malo malicala. Vse skupaj je bilo težko za eno Teranovo. Ker Tineta in Miha kar ni in ni bilo, sem šel za rob pogledat še Medveda. No, ko sem naredil prvo varovališče, sta se le pokazala. »Pejt bolj levo!« se je drl Tine. Miha pa: »Ja, počakaj, mal no«. Tine je nadaljeval: »Dej, malo povej, kakšne so razmere«. »Dej se že nehajta snemat, če nočeta bivakirat!« sem se zadrl. Onadva pa lepo v ustaljenem ritmu naprej. Ko sta priplezala za mano, sta videla, zakaj sem nestrpen. Ozko korito, kjer ni izgledalo, da bi bil sneg kaj prida »predelan«. Za povrh pa še gladka skala, veter in manjši pršni plazovi. Takoj, ko sta me zavarovala, sem se zapodil v prvi skok. Najprej sem ga očistil pršiča, nato pa sem se nerodno zbasal navzgor. V detajlu me je rešila drobna ruša mahu. Ko sem zabil varovališče, sta se brata zapodila za mano. Naprej je delovalo v redu, vse tja do pod gladke plošče. To bo detajl smeri, sem premišljeval, medtem ko sta Tine in Miha plezala za mano. V bistvu sem hotel obrniti že raztežaj prej, ker seveda tudi tedaj, ko sem bil čisto pod njem, ni izgledal preplezljiv. No, vsaj ne tako – prosto. Pa tudi tehnično… Ko pa sem se enkrat zapodil v gladke plati v spodnjem koncu, posute s pršičem, je bilo konec. Gremo, gremo, sem si prigovarjal in se s koleni basal po pršnem balkonu. Res nisem vedel, kdo koga bolj drži. Ko sem prišel do navzgor zabitega klina, – tipično za Loško – sem se malo oddahnil. Sledilo je malo dry toola. Potem pa sem se kar namučil da sem vsaj do polovice zabil nožek. Vpel sem še »trgalno gurtno«. No, to bo pa držalo, sem si mislil. Nato pa končno malo ledu, ki pa je bolj slabo držal, zato sem še vedno raje zatikal v skalo. Težek prestop levo okoli nekakšne »ledne zavesce« na polico, kjer sem si lahko uredil novo varovanje. Kaj drugega nisem uspel, kot pa navzgor zabiti »jesenkota«. Do vrha težkega dela me je čakalo še sedem metrov strme plezarije. Na konicah derez in cepinov sem počival samo takrat, ko so čez mene leteli pršni plazovi. Dokaj hitro sem se pomiril, ko sem prišel iz najtežjega. Trije prijatelji in že sta se lahko brata zapodila za mano. Kar predstavljal sem si, kaj zganjata spodaj. Tudi za njiju ni bila šala mala, saj je bila sprva prečka, nato pa vse kot kaj lažjega. Oba sta malo »tehničarila«, drugače jima je pa kar šlo, vsaj sodeč po vrvi. »Tamau, kva si ti tole mene pelu. A temu ti pravš lepa in ne pretežka smer, a? Pizda, dej že zategn, jest sem že čist navit«. »Bolj ne gre, mi bo prste razfukal! Pa še bolj slab štant mam, bo šlo vse ven« sem se drl nazaj. »Kva, ne me jebat, kdo bo pa pol sto pirov spil?« je zanimal Miha. Aha, enega sem se že na lep način znebil, sem premišljeval sam pri sebi. Naprej je izgledalo zmerno. No, pa se je že po tridesetih metrih spet vse zakompliciralo. Nobenega varovanja, potrebno pa je bilo preplezati več kot navpičen pršič. Ja, pa sej to ne more biti pri nas, sem klel. Na srečo sem pod snegom našel radič. Komaj sem se skobacal na velik snežen most v kot ogromnega črnega kamina. Tu nisem več vedel, kje poteka original. Mi smo se zabasali kar levo okoli kamina čez majhen previs. »Frenda« sem zataknil kar za skalo, ki je bila zaradi mraza fino primrznjena na steno. Basal sem se, da je bilo kaj. Vetrovko sem vso umazal. Kar malo mi je je bilo škoda, seveda, ker je bila ravno nova. Lahko bi jo imel za v kafiče, da bi bil bolj, no sej veste. Tudi žleb naprej ni popustil tempa. V sneg sem dal sveder, da je vrvi držal smer. Po strmih travah sem priplezal na majhno poličko. Končno sem lahko uredil dobro varovanje. Vrv se mi je iztekla ravno pred veliko »rušno«. Oba cepina sem zabil globoko v njo. Tako sem zavaroval sebe in še brata. Kratko snežišče, nato pa drug opažen klin v steni. Sledil je »tečen« previsen skok, naprej pa uživancija po trdem snegu. Ne boste verjeli, varovališče sem naredil na dva ledna vijaka. In ko sta oba pridirjala za mano, sem prvič v sezoni začel pikati led. »Stroji« so se kar odbijali od ledu. Ja, kako pa drugače, ko so bili pa tako luštn tumpast. Smer me je pripeljala do mesta, kjer sta prva plezalca drugič bivakirala. Medtem ko sta Tine in Miha plezala za mano, se nisem mogel odločiti oziroma nisem vedel, kje sta šla prva plezalca. Vedel pa sem, kje smo pred tremi leti izstopili iz Medveda. Zato sem rahlo proti levi potegnil raztežaj po ne prestrmih travah in snegu. Že kar veselil sem se raztežaja, ki sem ga že poznal. Čeprav že takrat ni bil lahek, pa sem vedel, da me bo pripeljal direktno na raz Plešivca. S previsom sem opravil v razkoraku in nadaljeval po zamrznjenih travah do vrha. Priplezal sem deset metrov levo od sedla med Plešivcem in Bavhom. Na vrhu pa eno samo vriskanje in močan veter. Ko sta pribremzala še Tine in Miha, smo se skupaj veselili smeri. Okoli nas pa je bila že trda tema. Končno sem si privoščil hrano in malo več pijače. Lahko smo si precej oddahnili, saj sem sestop nazaj v Koritnico dobro poznal. Na vrhu smo sestopali po čisto trdem snegu, vse tja do Prevala. Nato pa je sledil spust za Plešivcem po polmetrskem pršiču. Na koncu smo se še dvakrat spustili po vrvi in končno smo bili v osrčju lepe doline Koritnice. V pol ure pa pri avtu. Nato sem poklical Alija, ki je bil tudi v Logu. Z Domenhom sta že proslavljala prav tako uspešen plezalski dan. Skupaj smo spili še par pirov, potem pa smo odjadrali proti domu. Miha je že koval nove načrte. »Očitno nisi dovolj naf« sva se pogovarjala. »Pa sej veš, kako je to, ko prideš ven iz stene in že pozabiš na vse težave ter iščeš nove cilje« mi je odgovoril. Hja, jaz pa te smeri ne bom nikoli pozabil, tako kot tudi ne Kačjega strupa in Medveda.
Nekoč so bili bojevniki: V+/6; M7; 650m, 11h, 1.P.
Toliko o alpinizmu in športnem plezanju. Vsaka stvar posebej je zelo zanimiva. Ampak tisto, kar šteje, je zgodba, bi rekel pokojni Šrauf. In seveda se te lažje najdejo v alpinizmu.
Video:
Anže Marenče
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.