Klub ljudi z resnimi težavami

Projekt preplezati športno plezalsko smer z oceno 8b, balvansko smer z oceno 7c, kratko kombinirano smer M10, zaledeneli slap z oceno WI7, tehnično smer A4 v hribih in se povzpeti na osem tisočaka v enem letu je v moji glavi rasel že leta 2005. Tako sem se odločil, da bom to poskušal realizirati v letu 2006. Zraven pa bom poskusil preplezati še čim več težkih smeri. Za tak projekt v Sloveniji ni sposobnih prav veliko ljudi, pa tudi na svetu jih ni malo morje. To so pač zelo različne plezalske panoge, pri katerih vsaka posebej zahteva povsem drugačno vrhunsko psihofizično pripravo.

16. 1. 2006
Pa začnimo najprej pri športno plezalski smeri 8b. Za laike lahko povem, da ko preplezaš tako smer z njo dosežeš državni razred pri kategorizaciji. V kratkih smereh vsako leto preživim precej časa, saj je to ena izmed stvari, ki ti koristi za splošno moč in utrjevanje rok za težke smeri v hribih. Vsega skupaj pa sem se lotil na domači umetni steni v Kranju. Kasneje so bili dovolj trije obiski v plezalsko in tudi drugače znanem Ospu, da sem preplezal smer Karies z oceno 8b, delo znanega plezalca Tadeja Slabeta. Že na začetku projekta bi kmalu šlo vse po vodi. Seveda zaradi časa in vremena. Vendar mi je po nekajkratnih poletih, kjer v najtežjem delu smeri ne moreš vpeti sistema, uspelo preplezati šestnajst metrsko smer brez padca. Tako sem prebil led. To je bilo zelo pomembno, predvsem psihično, za nadaljevanje projekta.

1. 2. 2006
Za težek mix, kot jim pravimo plezalci, dobro varovana kombinirana smer, katere se praviloma pleza s cepini in derezami na nogah, res nisem posebej treniral. Čutil sem se dovolj močnega iz športno plezalskih vod, vendar pa je v takih smereh povsem druga psiha. M10, ki sem si jo zadal preplezati, poteka v luknji z ogromnim stropom in visečimi svečami. V dolino Valle di Landro sem se moral za ta podvig odpraviti dvakrat. Prvič sem smer poskusil le po delih ali gibih, kot temu pravimo plezalci. V drugo pa je šlo že čisto zares. Pa ne zato, ker smo imeli seboj polprofesionalnega snemalca, ampak zaradi podrtega ledu v zadnjem delu smeri. Velikokrat to lahko pomeni veliko večje težave ali pa je smer ob taki odjugah sploh nepreplezljiva. Odvisno, koliko si »žleht«. Po kratkem ogrevanju sem se pognal v streho. Sprva sem si pripravil varovanje. V drugo pa je šlo že povsem zares. In prav zaradi odkrušene sveče je bil prvi polet neizogiben. Tudi v drugo in tretje je bilo podobno. Najhuje pri tako težkih smereh pa je, da jih ne moreš poskusiti neštetokrat v enem dnevu, seveda zaradi utrujenosti. Ponavadi dvakrat, trikrat. Zaradi dolge vožnje v Dolomite, kamere, sem se odločil, da poskusim še četrtič tistega dne. In prav skoraj zame nemogoče mi je uspelo. Povsem utrujen in dehidriran sem se skobacal čez rob strehe, pa čeprav je smer dolga le dvajset metrov.

8. 2. 2006
Ledno plezanje pa mi je tako ali tako zelo pri srcu. Smer Membrana, ki nosi oceno WI7- je res lep slap, ki se nahaja skoraj na koncu doline Koritnice. Pri nas pozimi zaledeni veliko tudi poleti znanih slapov. Slap Peričnik, Rinka, Čedca, Boka… veliko pa je tudi takih, ki jih poleti sploh ne opazimo. Za ledne plezalce so seveda veliko bolj zanimivi pozimi. In prav zaradi različnega vodostaja in razmer pride pri lednih ocenah večkrat do težav, ker vsako leto malo drugače zaledenijo. Mislim, da bi se tu morali zgledovati po Kanadčanih, ki vsako leto posebej ocenijo težave slapov. Slapov z oceno WI7 že na svetu ni veliko, kaj šele v Sloveniji. Ker to leto ni bil noben slap take težavnosti narejen v bližnji okolici, sem se moral nekako zadovoljiti z Membrano – WI6/7. Četudi sem preplezal le najtežji del smeri in smer v bistvu zaključil sredi stene. Sem bil pa presenečen nad njenim težkim in izredno dinamičnim raztežajem. S težavami sem opravil v dvajsetih minutah in kot sem že omenil, brez večjih zapletov.

13. 4. 2006
Balvansko plezanje je spet povsem nova zgodba. V nekaj metrih moraš samo s plezalniki in magnezijo preplezati določeno linijo oz. na malo večjo skalo. V težjih smereh so oprimki zelo majhni, gibi pa dolgi. Večkrat je potrebno na kakšen oprimek skakati, zadrževati dih, da tistemu kar pravimo pri bolderjih grif, sploh lahko držiš. Pri teh smereh moraš imeti tudi blazno eksplozivnost, moč, koncentracijo in natančnost. Seveda moraš tudi pri tej zvrsti plezanja imeti dobrega varovalca, ki te v primeru padca npr. iz treh metrov visoko, pravilno ulovi, da ne padeš postrani ali celo na glavo, ampak na noge. Potem so tu še blazine, ki tudi »ublažijo«. Meni je smer Storm before the calm z oceno 7c, ki se nahaja v sosednji Avstriji v dolini Maltatal, predstavljala res tisto, kar sem bil v tem letu sploh sposoben preplezati. Ta zvrst plezanja je ravno zaradi vse dinamike in treniranja težkih gibov zelo zanimiva. Zagotovo eden mojih lepših podvigov. Pa ne zaradi težavnosti smeri, ampak zaradi res dobre družbe in smeha, ki ga pri tej zvrsti plezanja nikoli, ampak res nikoli ne zmanjka.

25. 6. 2006
Najtežji psihični vzpon pa sem si pustil pred odpravo. Ocena VII/A4 sama po sebi ne pove veliko, če ne veš, kaj ta ocena v resnici pomeni. To je tehnično plezanje, pri katerem je dovoljeno uporabljati skoraj vse. Tako je na primer Tomaž Humar pri najtežji smeri v Sloveniji z oceno A5 uporabil ribiško palico, da je dosegel naslednjo razčlembo. Ocene in seveda težave pa se razlikujejo glede na varovanje, ki ga v določenem trenutku lahko namestiš. Ali to varovanje drži padec ali pa le težo plezalca. Višja je ocena, bolj gre za slednje. Padci pa so pri oceni z A5 praviloma smrtni. Ponavadi so to prvi raztežaji v kaki smeri ali pa višje v steni in v primeru padca padeš na polico. Pri A4 so padci dolgi in nevarni, ponavadi po 20m in več. Končajo pa se z raznimi zlomi in podobno. Za smer Jagenjčki sem se pripravljal, seveda predvsem psihično, vsaj eno leto. Da me ne bi potem v detajlu sredi južne stene Štruce v Kamniških Alpah stisnilo. Ker ko si sredi kremplanja, varovanje, ki drži le težo plezalca, moraš biti povsem priseben. Majhna napaka in padec okoli 30m bi bil neizogiben. Pri takih smereh vidiš, koliko si se v določenem trenutku sposoben zbrati oz. se skoncentrirati. Iz izkušnje lahko povem, koliko adrenalina se takrat sprošča. V določenih trenutkih, ko kaj blizu tebe čudno zaškriplje, vam povem, da bi raje sedel tam doli v Bistrici na pivu in se spraševal, kje je Drobnič.
Težko tehnično plezanje gre pri nas počasi nekako v pozabo. Predvsem zaradi dejstev, ki sem jih naštel. Ja, življenje je potrebno živeti »bolj na komot«, in tudi pri plezanju se to kaže. No, pa ne pri vseh, da ne bo pomote.

15. 8.-5 .10 2006
Tako je bilo potrebno za piko na i preplezati, prehoditi še osemtisočaka Shisko Pangmo. To pa je bila spet čisto posebna avantura. Najlepše je, ko se usedeš na letalo in odklopiš človeški vsakdan. Himalaja me je že od nekdaj privlačila in v tem letu se mi je ponudila enkratna priložnost. Vodja odprave Matjaž Pečovnik –Majzl je sestavil ekipo osmih trekingašev in sedmih alpinistov. Sprva smo se postopili lepega trekinga pod mogočnimi gorami, Everest, Lhotse, Nupce in še bi se dalo naštevati. Osvojili smo vrh Gokyo Ri, 5450m, glavnega cilja trekinga Nirekha Peak, 6100m pa se zaradi zelo slabega vremena sploh nismo resneje lotili.
Potem so se trekingaši odpravili domov, prav tako vodja Majzl zaradi zdravstvenih težav. Ostali smo sami: Primož Pišek (AO Slovenska Bistrica) namestnik vodje, Branko Ivanek (AAO Kozjak Maribor), Aleš Koželj, Matjaž Plemeniti (oba AO Kamnik) in Tine in Anže Marenče (oba AO Kranj). V štirih dneh smo dosegli 5500m visoko bazo Šiše, ki je edini osemtisočak, povsem ležeč v Tibetu. Po nekaj dneh sem zaradi različnih okoliščin dobil višinsko bolezen – pljučni edem. Po vseh pravilih sem bil dovolj aklimatiziran, da ga ne bi smel dobiti, ampak sem ga. Po jemanju tablet in kratkem uporabljanju kisikove bombe, se stanje v enem dnevu ni bistveno spremenilo. Še vedno sem grgral v pljučih in pljuval zelene izpljunke Tako sem upošteval navodila, ki sem jih dobil po telefonu od prijazne zdravnice in odjahal petsto metrov nižje, nazaj v avtomobilsko bazo. To je najboljše zdravilo za višinsko bolezen, da se spustiš na nižjo nadmorsko višino. Tako so moji kolegi in brat uspešno naskakovali vrh, postavili tabora ena in dve in se s tem dovolj aklimatizirali za vrh. Jaz pa sem povsem sam sabo bil bitko ali naj grem domov ali imam sploh še kakšne možnosti, četudi ozdravim za vrh, ker so bili vsi kolegi svetlobno pred mano. Tako sem se za svoj petindvajseti rojstni dan ukvarjal s takimi in drugačnimi mislimi. Ne moreš verjeti, kaj človek v takih trenutkih vse premišljuje. Po dveh dneh se je končno vse umirilo, nekako sem ozdravel in ko sem kolegom že rekel, da grem domov, ker mi je tako svetoval tudi zvezni oficir, je padla odločitev, da jih grem nazaj v bazo vsaj psihološko bodrit. Sam pa bom poskušal priti vsaj do tabora dve na višini 6800m. Bilo je veliko veselje kolegov in mojega brata, ko sem prispel nazaj v bazo. Že po dnevu počitka so se Aleš, Primož in Branko odpravljali proti vrhu. Seveda sem se jim priključil z mislijo do koder bo pač šlo. Z velikim veseljem sem hodil po ledeniški moreni, nato čez ledenik in po veliki položni flanki do tabora ena na višini 6200m. Počutil sem se odlično. Prav tako je minila tudi noč. Zato sem se odločil, da grem z ostalimi poskušat priti še na dvojko. Bil sem jim skoraj enakovreden, saj smo do višine 6800m enakovredno gazili sneg do kolen. Naslednja noč, po pričakovanju, ni bila dobro prespana. Zjutraj pa sem se počutil dovolj dobro, da bi lahko nadaljeval z ostalimi proti taboru tri, vendar sem povsem izpolnil prvi cilj po bolezni in nisem želel pretiravati, zato sem se sam vrnil nazaj v bazo. Zaradi slabega vremena so se vsi vrnili s hriba. Enotedensko poslabšanje vremena in moja hitra aklimatizacija so povsem odprli možnosti, da se spočijem in skupaj s kolegi pridem na vrh. Vendar so velike količine novozapadlega snega in veter poskrbeli, da nam je plaz odnesel šotor na dvojki in z njim vso opremo za vrh, dva šotora pa nam je polomilo. Tako so majhne malenkosti in datumi v bazi, letalski datumi pokazali, da je upanja vedno manj. Ne preveč žalostni smo zapustili bazo, pa čeprav v sončnem vremenu.
Huda izkušnja, predvsem zame, botruje k temu, da mi ni čisto nič žal za neosvojeni vrh in cel projekt, ki sem si ga zadal. Na koncu je vedno na prvem mestu zdravje. Gore, stene bodo počakale. Skratka pred mano, nami je še veliko pustolovščin in upam, da čim bolj pestrih in s čim več smeha.

Za konec bi mogoče izpostavil še nekaj kvalitetnih vzponov, na katere sem še posebno ponosen v letošnji sezoni:
05. 2. Valle di Brembana, Demochle, WI6/6+, 50m, prosto na pogled, četrta ponovitev
07. 2. Goličica, AC/DC, IV/WI6, M8-, 300m, prosto na pogled, prva ponovitev
10. 2. Loška stena, Vrnitev obiskovalcev, V/5, 90, 40-75, 1000m, prvenstvena
14. 2. Loška stena, Loški kosec, V/5, 90, 65-85, 800m, prvenstvena
19. 6. Trentarski Ozebnik, Gorska roža, 7b, 6a-7a, 310m, prosto na pogled

Večina alpinistov se že kmalu na začetku odloči, kateri zvrsti plezanja se bodo bolj posvetili. Meni pa je zaenkrat všeč skoraj vse. Visoke stene, pa naj bodo ledne, snežne ali pa kombinirane na višjih nadmorskih višinah ali pa naj gre za težke priprave v kratkih smereh, s katerimi se tudi rad pozabavam. Mogoče bom nekoč postal samo športni plezalec ali pa pohodnik po normalnih smereh na osem tisočake. To sta dva ekstrema, katerima upam, da v prihodnje ne bom posvetil celotnega življenja ali pač. Saj veste, kakšni so danes moški, pa ženske. Trgovine, večerje v piceriji, dragi avti, veliki limiti na knjižici, čim manj pogovarjanja med seboj. Lepota? Ja, le česa, se sprašujem zadnja leta. Verjetno vsi mislijo na hribe?
Sedaj pa v nove borbe, nove projekte in z novimi močmi v hribe. S kelo in valčkom pa nad slovenske stolpnice, dimnike, primorske hotele in koprska dvigala. Kako že pravi Kreslin: »In že jutri spet bo to, kar že včeraj je bilo.« Ne, ne!

Namesto slik pa še nekaj filmov: