Naš cilj je bila vasica l’Argentiere la bessee, le nekaj kilometrov naprej od mesta Briancon, ki slovi po največ sončnih dneh v Franciji. Pa še res je . Kot ponavadi tlačimo prtljago v avtomobile, ki pa niso več katrce in jugoti kot nekoč – hja, časi se spreminjajo. Najbolj smo navdušeni nad Milanovim kombijem, ki je mimogrede, sposoben prepeljati 2 toni teže (brez naših karakterjev). Dolgočasno italijansko avtocesto si na Igorjevo željo popestrimo z obiskom tovarne Fiat, ki je v krožnem manevru okoli mesta seveda nismo našli. Pozno popoldne brez posebnih zapletov prispemo v naše plezalno izhodišče. Vreme je obetalo, le puhovke bi bile zelo dobrodošle. Dogovorimo se za okviren načrt plezanja. Naslednji dan z žalostjo ugotovimo, da se je zaradi izredno nizkega snega število primernih smeri za nas močno skrčilo. Zapeljemo se v dolino de la Vallouise do zadnjega kraja z imenom Ailefroide. Stena, v katero se nas je večina napotila je bila čisto mokra. Kaj pa zdaj? Gledamo v nasproten, sončen breg, a smeri, ki so jih naveze plezale, ne najdemo v našem vodničku. In glej, najdemo zares pregleden, nov vodnik, ki nam razkrije mnogo novih smeri. Lotimo se dela. Plezali smo s po dvema tečajnikoma in sicer v nedeljo in ponedeljek, v torek in sredo smo šli v visokogorje, v četrtek počivali in petek dali piko na i s še eno smerjo. Večere smo si krajšali s kitaro, pa miselnimi problemi, pa seveda z 2,5 dcl velikimi flaškami in kar je najpomembnejše: z iskanjem mulatk. Cel teden sončno brez oblaka (to bo kiča na predavanjih), v petek zvečer, dan pred odhodom pa začne padati. Pri analizi ugotovimo, da je bil to teden brez napake … Kako smo se imeli zares, pa v nadaljevanju.
Plezali smo starejši (samo po stažu) – Miha Marenče, Milan Černilogar, Igor Varjačič, Boštjan Zupan, Rado Dražumerič, Matevž Vučer in Tomo Ceferin ter mlajši – Marko Kuhar, Luka Plut, Luka Jagodic, Boris Omejc, Nejc Avsenik, Boštjan Škufca, Miha Zupin, Gregor Kimovec, Igor Sirnik, Janez Ziherl, Gvido Modrijan, Peter in Matjaž Sušnik. Skupaj torej okroglih dvajset. Slike smo prispevali vsi.
MIHA MARENČE
Ein, zwei, Draye, 200m, 5c, – 1. MAJ 2006
Nov dan v Franciji in seveda z njim moj novi vzpon. Po kar hladnem jutru nas je počasi začelo ogrevati sonce. Razporeditev po smereh in po inštruktorjih je ob pripravi opreme minila kot bi mignil. Na drugi konec štrika me je ta dan privezal Varjo. Smer je drugače dolga 500m, ima pa možnost sestopa nekje s polovice. Prvi dan se mi je zdelo plezanje po platkah zelo naporno, saj nisem bil siguren v trenje mojih plezalk ob skalo. Varjo mi je lepo razložil, kakšno je pravo gibanje v taki skali. Pri prvem raztežaju sem si malo ponavljal njegove besede. Ko pa sem dojel, da res drži, je vse potekalo kot namazano. Plezanje v topli skali je bilo prijetno. Na vrhu najine smeri sva se lepo vsedla na prelepo skalno polico in uživala ob razgledu in soncu. Varjo je še zadnjič pregledal sestop v vodničku in odpravila sva se proti dolini. Pot pa se je kar precej zapletla. Po platoju na sredi smeri, kjer naj bi bil sestop sva eno uro in pol iskala tisto kozjo stezico. Vodniček sva imela ves čas v rokah in preiskala vsak kotiček. Stezice ni bilo nikjer. Na treh straneh prepadi, na eni strani pa stena dolga še cca 250m. Varjo je v glavi preračunal vse opcije in odločitev je padla. Greva na "abzajl". Imela sva enojno vrv dolgo 60 m. Ker je bil en raztežaj daljši od 30 m, mi je Varjo pred spustom razložil situacijo in me še enkrat opomnil o vsem kar je pomembno. Spust je potekal brez problemov, le pri vsakem vlečenju vrvi sva bila malo bolj tiha in previdna. Ko sva končno prispela v dolino mi je še enkrat vse skupaj razložil. Povedal mi je kakšne zaplete bi lahko imela in kako bi reagirala ob njih. Zares poučno. Po eni strani sem danes zelo vesel, da se nama je to pripetilo, ker sem spoznal, da si lahko v steni pomagaš na 100 in en način, če imaš izkušnje in trezno glavo. Seveda sem Varjotu zaupal ves čas, ker vem, da ima oboje. No, in ko sem mislil, da je to že to, pa sva prispela še do zadnjega detajlčka najinega dne. Prečkati sva morala še deročo reko, ki pa ni zgledala prav prijazna. Nekaj časa sva hodila ob reki in Varjo je videl prehod, ki pa meni sprva ni bil kaj preveč pri srcu. Podrto drevo čez reko, pardon, DREVEŠČEK čez reko. Iskušnje delajo svoje in Igor je, kot bi mignil, že bil na drugi strani. Na vrsti sem bil jaz. Vse, kar sem imel na pasu, sem zbasal v nahrbtnik, do konca zategnil pasove in se podal za njim, bolj previdno, bolj počasi, bolj strahopetno, ampak tudi SUHO. Če potegnem črto tega dne lahko rečem samo (malo po francosko) LA FANTAZI.
GREGA KIMOVEC
La Vie devant soi, 350m, 6b – 1. MAJ 2006
Tkole se pa zgodi, ko se po prvem uspešnem vzponu v Franciji počutiš v izjemni formi in te naslednji dan zjutraj, ko te še mal zadnji večerni pir drži, Mihc (Zupanov Miha) prepriča, da greš lest eno fletno a ne?! "Ja pa pejva" sem mu reku.
No vsekakor tistih 14 cugov ni blo tko enostavnih, kot je zgledal na prvi pogled. Prvi problem je bil pozen štart. Ob 11ih al pa mal čez sva štartala. Prvi raztežaj težak, nato pa par cugov prov kulturnih. Po štirih ugotoviva, da sva prišla šele na vrh morene, kjer je ta isto smer tud možno začet (skrajšana verzija smeri). No takrat nama je blo še vseen. Lezeva naprej in na moje presenečenje skoz hujš. 5c, 6a, 5c, 6a, 6a in tako naprej. Na srečo mava vodniček s sabo in ugotoviva, da bo prot koncu kar hudo – 6a+ in 6b+. Hja za Miha to niti ni bil problem. Men pa je že mal »kuzla v r.. skočila«. Plezava hitro in praktično brez večjih problemov. Le jaz se mal lovim na težjih prestopih in platah. Razen eno prečenje ni bilo raztežaja, kjer bi lahko počival. Večina sidrišč pa na pol visečih, tko da v meča navija, prestopit se pa ne smeš, ker maš vrv na nogah. Ampak prideva do druzga še večjega problema – čas. "Kva a tolk je že ura" men roji po glav. Miha se ne sekira preveč pa prav "Sej bo, sej bo, a ne Janez, sej bo." Ja tkole te Mihc pomiri in lezeš naprej. Za neki časa me ni več skrbel da ne bova pršla do vrha čeprav je bla ura že 17, pred nama pa še par teških raztežajev, sicer sva pa celo pot srečevala "abzajle".
Dva raztežaja pred vrhom pa srečava Radota, kako se vzporedno z nama spušča po vrvi. Mal me je skrbelo spuščanje v temi zato mi takoj pade ideja, da bi se kar Radotu priključila. Za njim pa še Boštjan in Nejc. Vsi trije se spuščajo naprej do naslednjega sidrišča. Pride mimo še Milan, takrat pa z Mihcem uletiva. "Ja a greva lahko zraven" se oglasi Mihc. "Ja pejta a ne, bomo že nekak" prav Milan in se prključva. Ne vem kako nam je en sidrišče nižje uspel, ampak se nas na najbolj strmem sidrišču v življenju (do zdaj) znajde kar šest. Se gledamo in študiramo "A pa je to normaln", "Ja zgleda da ni nenormaln" – take izjave so nam padale iz glav med visenjem. No Radotu je nekak ratal najt naslednje sidrišče in tko smo se počas spokal naprej in nato do dol, do avtomobilov in v samo naš kampek.
Ja zaključek tega dneva? Hmmm. Verjetno bo treba enkrat kasneje, al pa čez par let tole še ponovit, da se pride do vrha. Ja, to je taprav zaključek tko za Mihca in zame. Mal prej bova štartala, preplezala in seveda na vrh tud zmagala!
JANEZ ZIHERL
Vodka et Champagne, VII- (6a+), 250m – 1. MAJ 2006
Opazujem kamen, ki sem ga prinesel z Dauphineje in obujam prijetne spomine. Kos granita sem pobral v smeri na katero sem, poleg fantastičnega štiritisočaka, najbolj ponosen. Že samo ime si takoj zapomniš, nekaj k privlačnosti prispeva njena težavnost, največ pa lepota raztežajev in udobna varovališča. Verjamem besedam iz vodnika, ki jo opisuje kot eno najlepših plezalnih smeri v tem okolišu.
Zgodba Vodka et Champagne se začne drugi aktivni plezalni dan v Franciji. V navezi naju brata Sušnik, kot tudi vse preostale dneve, žene Matevž. Obeta se nam smer na meji mojih zmožnosti, zato s strahospoštovanjem stopam za Matevžem, ki išče dostop do stene. Po slabi uri hoje najdemo začetek in poženemo se v steno. Že prvi raztežaj se namučim z lepim kaminom in se tolažim, da je dobro ogrevanje najvažnejše. Pridobivamo na višini in vse poteka gladko, in to dobesedno. Na sredini je raztežaj ocenjen z oceno 6a, kjer raziskujemo prakso plezanja samo na trenje. Po vsakem raztežaju nas preseneti zares udobno varovališče, kjer se lahko usedeš, prezračiš razbolela stopala in narediš fotografijo. Vendar počivanje ni tako brezskrbno, ker se psihično vsi pripravljamo na zadnji raztežaj, ki daje smeri oceno 6a+. Zadnja dva raztežaja sta najlepša. Pred nami je skoraj gladka navpična stena in spet ena presenetljivo težka 5c. V vrhu raztežaja Matevž ne najde skritega klina in zadnjih 15 metrov pleza brez vmesnega varovanja. Smo na polički in čaka nas še veliki finale. Opazujem Matevža kako pleza 30, morda 40 metrov nad mojo glavo in srčni utrip se poveča. Nič, si rečem, tole bo zdej treba odplezat in se lotim stene. V tem zadnjem raztežaju nisem čutil bolečih nog, ki so me drugače zaradi veliko premajhnih plezalk vedno spremljale. Adrenalin je opravil svoje in presenečen sem bil, kako lepo sem postavljal noge, ko je bilo potrebno preplezati previsni zadnji del. Sreči na vrhu smeri sta sledila dva spusta po vrvi in sestop po gamsovih stezicah v dolino.
Pri plezanju v gorah se mi zdi ena izmed najlepših stvari, ko si po preplezani smeri soplezalci čestitajo in si sežejo v roke. Takrat šele začutiš, da si nekaj dobro opravil.
PETER SUŠNIK
Dome de Neige des Ecrins (4015 m) in Les Ecrins (4102 m) – 2. in 3. MAJ 2006
Zjutraj vstanemo polni pričakovanja, saj sta pred nami velika deneva. Porajajo se mi vprašanja, kako bo gor, a bo šlo, a je dosti kondicije; pa višina? Pozajtrkujemo, pripravimo obleko, opremo, hrano in pijačo. Iz kampa odidemo malo do dvanajste. V Ailefroide prispemo v pol ure, se oblečemo in pot pod noge. Še zadnje skrbi, če imamo vse potrebne stvari s seboj, v glavi pa mi roji »zihr sm kej pozabu!«. Vseskozi si ogledujemo bližnje vrhove, ki so res ogromni. Kmalu se odpre pogled na serake v izteku ledenika (Glacier Blanc). Do prve koče vodi asfaltirana cesta, ki je zaradi nespluženega snega neprevozna. Do Refuge Cezanne (1874 m) smo potrebovali dobro uro in pol. Pot se kmalu dvigne in smo hitro napredovali do ledenika. Voda je curljala iz malodane vsakega snežišča oziroma razpoke ob poti. To smo s pridom izkoristili za sprotno obnavljanje vodnih zalog. Na ravni pod ledenikom zagledamo drugo kočo (Refuge du Glacier Blanc 2542 m); do tja imamo še dobrih 300 višinskih metrov. Pri koči sledi kratek počitek, kjer se okrepčamo z hrano in pijačo, v mislih pa že čakamo na prvo snidenje z našim ciljem.
Pot se zopet strmo vzdigne in kmalu hodimo po ledeniku. Ledeniku?! Če bi mi lani poleti kdo rekel, da bom šel na štiritisočaka in bom hodil po ledeniku, bi mu odgovoril, da je "čist usekan". In lepo korakamo po ledeniku, gledam naokrog in rečem kakšno besedo z Nejcem. Kdaj bom že videl ta vrh in kako zgleda? Me Miha hitro popravi in pravi: "Ma boš vidu kuko je to lepa gora, sam še mau počak!" In res, gora je zares impozantna. Če povem po pravici, si je nisem predstavljal tako ogromne. Ob pol sedmih zvečer prispem do Refuge des Ecrins na višini 3175 m. Po glavi mi roji "tko visok pa še nism bil" in si ogledujem ledenik v vsej svoji razsežnosti. Okoli vrha je kopast oblak in deluje tako, kot da nam gora ne privošči pogleda na svoj vrh.
V koči se vsi počutimo zelo dobro. Vsi veseli se lotimo zelo okusne večerje. Gledamo skozi okno in komentiramo: "Sej bo šlo!", "Zgleda dobr!" "Laufej ven poslikat, zdele je res fest kičast!"
Vstanemo ob štirih zjutraj. "A s’ dobr’ spal?" se mi na vse zgodaj zjutraj smeji Jagoda. Nekaj časa prav butasto gledam in se mi zasveti. "Pa da ne bo kdo slučajno smrčal!!!" je zvečer bentil Miha. Ga vprašam, če sem smrčal in mi odgovori: "Ne, si se pa premetaval po pojstli, da še spat nisem mogu!" Zajtrkujemo in pijemo veliko tekočine. Hitim kakor le morem, pa sem spet zadnji. Z Boštjanom odhitiva na ledenik vendar so ostali kar precej pred nama. Naju počaka Nejc in pove, da je Boris zlomil dereze. Pove še, da bo poskusil Igorjeve, ki se je odločil sestopiti v dolino. Gremo proti gori in me kmalu pustita zadaj, jaz pa si mislim: "sej, kva pa mencaš, zmer s’ ta zadn" Prisopiham do gore in me že skrbi, kako bo"zajeban" šele v strmini! Pa kar gre, tako da jih spet kmalu dohitim. Pa lepo počasi "štamfam" gor in gledam naokrog. Višina dela svoje, diham kot zmešan in po nekaj korakih počitek. "Kuko more bit šele zajeban na osemtaužent" komentira Nejc in mi ponuja vodo. Počasi prisopihava pod vrh Les Ecrinsa (4102 m) in si ogledujeva grapo, po kateri naj bi šli na vrh. Nato prečiva za ostalimi na Dome de Neige des Ecrins (4015 m). Me pusti zadaj, jaz pa sam sebi "sej sem vedu, da bom tazadn". Samo sem tako blizu vrha, da sem se že sam sebi smejal.
Vrh!? Najprej obvezen stisk rok; stojimo na vrhu Dome de Neige des Ecrinsa vsi nasmejani in veseli. "Sej s’m na štirtaužent!", "Tist’ je pa Mont Blanc, pa Matterhorn!" "Kuko je lepo!" so padali komentarji. Pogled na bližnje vrhove je enkraten. Mont Pelvoux (3932 m), Roche Faurio (3730 m), L’Ailefroide (3954 m) … Vesel vrha, enkratne druščine, vremena; težko je opisati občutke. Uživamo v razgledu, jemo, pijemo in se pogovarjamo. Pade odločitev, da se povzpnejo na vrh Les Ecrinsa bolj izkušeni; Milan, Rado, Matevž in Cefo. Zaželimo jim dobro plezanje, lep razgled in varen sestop. Tečajniki se počasi odpravimo v dolino. Škoda je bila samo ta, da nista prišla na vrh Boris in Igor; vse ostalo je bilo popolno.
V dolino smo dobesedno poleteli. Spust z vrha je bil zelo hiter, vendar se je marsikomu, ki zna smučati stožilo po smuki (meni se k sreči ni, ker še približek bloškega smučarja nisem)! Veseli, vendar že "rahlo" utrujeni prispemo ob pol štirih v Ailefroide. Miha pove, da je dobil sporočilo, da so bili na vrhu. Super fantje, ni kaj! Občutki so bili enkratni! Kaj pa sedaj? "Ma gremo na pir, dons bo pa veselo!" In tako je tudi bilo.
Za večino od nas tečajnikov je bil to prvi osvojeni štiritisočak. Vzdušje in druščina sta bila enkratna. Zahvala gre predvsem vodji šole, alpinistom in pripravnikom, ki so nas peljali in bili z nami v Franciji. Za marsikoga in tudi zame bo to doživetje ostalo za vedno v najlepšem spominu!
MARKO KUHAR
Dome de Neige des Ecrins (4015 m) in Les Ecrins (4102 m) – 2. in 3. MAJ 2006
V torek dopoldan smo se odpravili proti Ecrinsu, do koče na višini 3170m. Pot nas je vodila kar od majhne vasice Ailefroide (1500m) po mestoma nespluženi asfaltni cesti, preko doooolge ravnine pod Glacier Blanc. Na koči Refuge du Glacier Blanc (2550m) smo si malce spočili, nato pa nadaljevali do Refuge des Ecrins. Malce sem bil utrujen, malo me je bolela glava, a sem z veliko popite tekočine nadoknadil vse izgubljeno (sem moral 4x v noči odlit …).
Naslednji dan smo ob pol šestih že korakali po Belem ledeniku pod mogočni Barre des Ecrins (4102m). Milan, Mihec, Luka, Jagoda in jaz smo hitro prišli na Dome de Neige (4015m), nekakšen predvrh Ecrinsa, počasi so prišli za nami vsi ostali. Nato je Miha pripravil "bojni posvet" z inštruktorji, kako naprej. Pogled na vršni greben nas je vse odvrnil od poizkusa obleganja samega vrha, zato je Miha sklenil, da bodo tečajniki morali biti zadovoljni s Snežno kupolo. Novico so sprejeli zelo razumevajoče in odobravajoče, Milan, Rado, Cefo in jaz pa smo dobili "povelje", naj naskočimo vrh. Z dobrimi željami s strani tečajnikov in "šefa" smo se podali proti prvim skalam, ko smo se vseeno odločili, da bi raje poizkusili z druge strani, po od daleč vidnem izrazitem snežno-lednem jeziku, ki od leve pripelje na vrh. Prestop čez krajno poč ni bil težaven, sneg je kmalu zamenjal trd led, in že sem varoval Cefota pod seboj, Milan pa Rada. Drugi raztežaj je bil najlepši, po trdem (a ne črnem) ledu smo med skalami priplezali na sonce, od tu pa v dveh raztežajih na vršni greben. Skozi opast se je malce vdrlo in odprl se je veličasten pogled preko 1500m visoke južne stene. Sonce je kar močno pripekalo in višina je pripomogla k vse globljemu dihanju, tudi Rado je postajal vse bolj utrujen, poleg vsega je še na trdem ledu in ob kakšnem nehotenem udarcu ob skalo zlomil klini na obeh cepinih.
Od tod naprej se je pričela telovadba po ozkem, delno zasneženem in mestoma precej krušljivem grebenu. Po treh raztežajih zoprnega in izpostavljenega plezanja sem neizmerno zadovoljen položil gurtno čez križ na vrhu in zavpil: »Cefo, varujem!…«. Počasi so za menoj prilezli vsi trije soborci, Rado je bil povsem izmučen. Razvil sem zastavo naše preljube domovine, malce poslikal naokoli, nato pa smo se zaskrbljeni odpravili po zahodnem grebenu proti Dome de Neige. Kmalu smo spoznali, da je bila skrb na vrhu povsem upravičena, saj je sestop zares poglavje zase. Cepine smo pospravili, z derezami na nogah in milimetrsko natančnostjo smo se meter za metrom pomikali vse nižje. Včasih se je greben tako zožil, da nam je povsem zastal dih, nato pa smo se počasi splazili na varnejše mesto. Vrvohodstvo se je končalo, ko smo na skalnem roglju našli vrvico, nato pa smo se olajšani po vrvi spustili na gaz na ledeniku. Tu se nam je vsem pošteno odvalil kamen od srca, nato pa se je pričelo dolgo in naporno kolovratenje do avta. V kampu so nas pričakali s prijetno dobrodošlico, ohladili so nam pivo, Gvido pa je posebej za nas spekel odlične kotlete na žaru.
Naslednji dan smo zganjali utrujene turiste in počitek izkoristili za ogled Briancona. Tako smo v eni izmed trgovin našli vodniček s področja Les Ecrins, v katerem smo prebrali, da smo splezali smer CULOIR WHYMPER (smer prvopristopnikov leta 1864), AD, 300m.
MATEVŽ VUČER
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.