Janak 2005

Zaradi velike oddaljenosti področja samega in pa potem tudi večine
vrhov od baznih taborov, dosegljivih z nosači, je večina sten
»obsojenih« na vzpone v alpskem stilu. Višine vrhov se gibljejo nekje
med šest tisoč in sedem tisoč petsto metri, torej kar spodobno za resno
plezanje.

Člani prve dolenjske alpinistične odprave, s katerimi sva z
Mihom Habjanom nameravala plezati na Pathivaro, so odpravo odpovedali
tako rekoč tik pred zdajci. Samo najini trdni odločenosti (finančne
posledice čutiva še mesec dni po odpravi), da uresničiva drugi del
načrta, to je vzpon na Janak, se imava zahvaliti, da sva na odpravo
sploh odšla. Seveda ne gre pozabiti nekaj sponzorjev, ki so zadnji
trenutek prispevali svoj delež, pa tudi Komisije za odprave v tuja
gorstva pri PZS seveda, brez katere prav gotovo ne bi odpotovala.

Letalo avstrijske letalske družbe naju je v enem dnevu prestavilo iz
Dunaja v Katmandu. Vrvež glavnega mesta Nepala in obilica dela s
pripravami na odpravo, sta naju takoj popolnoma odmaknila od domačih
težav. Da ne bi bilo življenje dolgočasno, so se seveda začele
pojavljati druge težave, tiste povezane z večino odprav v Nepalu. Na
srečo je bilo to jesen v Nepalu precej mirno. Kralj je sklenil nekakšno
trimesečno premirje z Maoisti, kar je za večino turistov predstavljalo
relativno nemoteno potovanje po Nepalu.

Monsunski nalivi so preveč razmočili letališko stezo (beri travnik) v
Taplejungu, tako da je bila neprimerna za pristajanje. Letalo sva
morala zamenjati za avtobus. Zaradi varčevanja sva se odločila za
lokalne avtobuse in njihovo (ne)udobje uživala polne tri dni. Samo za
zadnji kratek odsek od Phedima do Taplejunga, kakih sto kilometrov, sva
potrebovala celih devet ur. Vožnja je bila pogosto na skrajni meji
varnosti.

Janak – vris smeri

Taplejung je zadnja vas na koncu ceste, ki se iz nižinskega Teraja
vije preko številnih gorskih grebenov kot dolga blatna kača.
Zahvaljujoč temu in pa dejstvu, da je pol ure nad vasjo še letališče,
je vas postala pravi mali trg s številnimi trgovinami in uradi. Trgovci
ponujajo raznovrstno blago in usluge, od striženja in britja do
interneta. Prav slednje sva že takoj prvo popoldne poiskala z Mihom.
Domačini so naju usmerili na konec vasi. Ob hoji skozi vas sploh nisva
opazila številnih ograj iz bodeče žice. Za tipkovnico, ki je imela
znake na tipkah, ki jih večinoma uporabljaš pri igranju raznih igric,
povsem zbrisane, je čas hitro mineval. Naenkrat je bila zveza s svetom
prekinjena in prijazni mladeniči so naju odslovili s povabilom, da naj
prideva naslednji dan. Zunaj je bila čista tema v kateri sva se znašla
pred zaklenjenimi vrati iz bodeče žice. Brez pomoči prijaznega
domačina, ki naju je mimo prve ovire spravil kar skozi labirint
hodnikov svoje hiše, bi se težko vrnila v najin lodž. Za druga in
tretja vrata, ki ponoči zapirajo dostop do vasi, je bilo treba
poklicati vojsko po telefonu in potem še v nepalščini razložiti kdo sva
in kam greva. Maoisti so resna grožnja sedanji oblasti, ki svoje
strateške točke kar temeljito varuje. Vsa vas ob nastopu noči izumre,
trgovine zaprejo in tudi vsa okna so trdno zaprta ali pa zatemnjena.
Nikjer nobene svetlobe.

Zgodnje zaprtje trgovin je tudi Padama, najinega sirdarja in kuharja
obenem, prisililo v dopoldansko nakupovanje manjkajoče hrane. Na naše
presenečenje nikjer niso prodajali jajc, tako, da smo jih naročili in
jih je potem nosač prinesel za nami. Skupaj z zveznim oficirjem sta
najela devetnajst nosačev. Sami mladi fantje, pravi profesionalni
nosači, s katerimi vse do baznega tabora nismo imeli nobenih težav.
Šele po kosilu smo odšli na pot. Prva etapa do Mitlunga je bila kratka,
en sam dolg spust v dolino reke Tamur. Samo ta delček dostopa je bil
zame nepoznan, vse ostalo sem prehodil pred petimi leti.

Jutro v Mitlungu je bilo deževno. Samo prvih nekaj sto metrov paziš, da
si ne bi zmočil obutve, potem pa si kljub temu moker in postane ti
vseeno. A najino srečo je po treh urah dež prenehal in potem je bilo
vreme vsak dan lepše. Iz izkušenj prejšnjih odprav smo se zavestno
hoteli izogniti spanju v Čirvi, zloglasnem oporišču Maoistov. Ustavili
smo se le za kratek oddih in čaj. V pričakovanju srečanja z uporniki
sem imel ves čas neprijetne občutke. Nisem vedel ali naj me bo strah
ali ne. In če bi se odločil za prvo, si nisem znal razlagati, zakaj,
kaj sem zakrivil, da bi me moralo biti strah. Sem samo malo odklopljen
tujec, ki je pripravljen kar veliko tvegati za vzpon na nek vrh, kar pa
tem ljudem čisto nič ne pomeni. Iz teh razmišljanj in sprenevedavega
pohajanja po vasi me je prebudil Padam. Pred trgovino se je pogovarjal
s prikupnim dekletom izrazito aziatskega obraza. In, kar me je
presenetilo, oblečena je bila v hlače vojaško sive barve. Po tihem mi
je namignil, da hoče samo dva tisoč rupij za vsakega. Šele takrat mi je
postalo jasno, da je to Maoistka, ki je prišla po obvezen prispevek za
revolucijo.

Dzayne – vris smeri

V tednu dni smo prišli do meni tako znane ravnice v kraju Lonak. Tu smo
v dveh dneh postavili majhen bazni tabor. Nosači so se takoj vrnili v
dolino in ostali smo sami. Kakih pet kamnitih koč občasno spremenijo v
lodže, ki trekingašem ponujajo skromno prenočišče in hrano, sicer pa so
to koče za pastirje jakov, ki se tu pasejo v poletnih mesecih.

Takoj sva začela z aklimatizacijo. Miha je imel kar nekaj težav z
vnetim grlom, za katere pa sva oba upala, da bodo sčasoma izginile. Pa
niso. Miha se je ves čas trudil, sem in tja trpel, predvsem pa ga je
zdelovala psiha, ker nikdar ni vedel, ali gre lahko na polno ali ne,
ali bo zaradi tega naslednji dan obležal z vročino ali ne. Najprej sva
se povzpela na dve skalni koti v bližini baze, visoki nekaj pod šest
tisoč metri, potem pa sva odšla postavit pomožno bazo na konec ledenika
Broken pod J steno Janaka. Tam sva prespala in naslednjega dne hotela
opraviti dolgo prečenje štirih šesttisočakov nad ledenikom in se vrniti
v bazo. Vreme se še vedno ni povsem ustalilo in zato sva v gosti megli
odnehala po drugem vrhu in se vrnila v bazo.

Za zadnjo aklimatizacijo sva si izbrala dva vrhova nad precej
oddaljenim zahodnik krakom ledenika Tsisima. Pričakovala sva naporno
hojo po ledeniških morenah in ob njih, zato sva s seboj povabila
najinega kuhinjskega pomočnika Guirmeja, ki nama je prvi dan nosil
težke višinske čevlje in plezalno vrv. Že dostop je bil peklensko dolg
in naporen. Prvi dan smo prehodili trinajst kilometrov dolgo razdaljo
in se dvignili za tisoč metrov. Guirme se je vrnil v bazo, midva pa sva
prespala in naslednjega dne šotor premaknila za dobrih petsto metrov,
pod zahodni greben Dzanye peaka, ki je kazal najbolj prijazen obraz.
Tabor sva postavila na 6200 m, kar naj bi bila optimalna višina za
aklimatizacijo. Vreme je bilo fantastično, kar je v okolju kjer sva
bila mejilo že na znanstveno fantastiko. Dnevi in razmere, kot si jih
alpinist lahko samo želi. Scena z mogočnim Kančem za kuliso in poplavo
nižjih vrhov na čelu z mogočno Kumbakarno, je bila veličastna.

12. oktobra, ob treh zjutraj, sva začela najin vzpon na Dzanye peak.
Najprej sva sestopila kakih 150m do vznožja JJV ozebnika. Vstop so
zapirali seraki, zato je bilo treba prvih sto metrov preplezati po
vzporednem lednem pobočju in preko krušljivih skal prečiti na serak pod
vstopom. Tam se je zdanilo. Smer sva kar nenavezana preplezala v
devetih urah (IV, 3; 900m). V močnem vetru sva zadnjih petdeset metrov
proti vrhu gazila po Z grebenu. Vreme je bilo čudovito, vendar mrzlo in
vetrovno. Takoj sva začela sestopati po mestoma zelo nevarnem (opasti)
Z grebenu. Kmalu sva se morala usmeriti v JJZ pobočja. Po kakih sto
metrih sestopanja sva se začela spuščati ob vrvi (abalakov). Po šestih
spustih sva dosegla plato in okrog treh šotor, ki sva ga ponoči
zapustila. Zmanjkalo nama je plina in na pol stopljeno snežno brozgo je
bilo treba za pogasitev žgoče žeje precediti skozi zobe. Podrla sva
šotor in do noči prišla na mesto najinega prvega prenočevanja. Tako sva
zamudila dogovorjeno srečanje z Guirmejem na poti proti bazi.

Naslednjega dne sva v nahrbtnike zložila vse, kar smo pred tremi dnevi
gor prinesli trije. Človek se počasi vsega navadi. Tako sva podžgana z
uspešno preplezano prvenstveno smerjo mirno prenašala težko breme in se
hitro spuščala proti baznemu taboru. Pri vzponu preko zoprne morene sta
nama prišla nasproti Padam in Guirme, ter naju presenetila s sveže
pečenimi kruhki in vročim čajem. Razbremenitev najinih nahrbtnikov je
bila samo še velika pika na i.

Dobro aklimatizirana naju je po vrnitvi v bazo čakal samo še primerno
dolg počitek in glavni vzpon preko JZ stebra na Janak. Mihovo zdravje
je bilo še vedno vprašljivo. Z najinim medicinskim znanjem si nisva
znala več pomagati, zato sem za nasvet poklical Žareta, zdravnika na
odpravi na Daulagiri VII. Svetoval je antibiotik, kar je najin odhod
pod Janak prestavilo še za en dan. Z Guirmejevo pomočjo sva 18. oktobra
odšla v pomožno bazo. Naslednji dan sva počivala in si vzela dve uri za
ogled ledenika na poti pod steno ter dokončen razmislek o smeri
najinega vzpona. Glede na Mihovo počutje sva se dokončno odpovedala JZ
stebru in se odločila za lažjo varianto v J steni, kjer sva prvotno
načrtovala sestop. Odločena sva bila, da bova v steno vstopila zvečer
ob polni luni.

Vreme pa je imelo druge načrte. Pozno popoldne se je
pooblačilo in naravna razsvetljava je šla po zlu. Zato sva odhod
prelagala iz ure v uro. Ob enih zjutraj sem kljub vsemu začel kuhati in
ob štirih sva zapustila šotor. Vstopila sva ob šestih. Razmere so bile
solidne in napredovala sva sočasno, brez varovanja. V bližini velikega
seraka, se je stena postavila pokonci, zato sva se navezala. Do roba
sva potegnila polnih sedem raztežajev. Najbolj naporna sta bila
raztežaj v trdem ledu za serakom in kombiniran predzadnji raztežaj. Ob
šestih zvečer, po dvanajstih urah plezanja, sva s prihodom noči
izplezala na plato. Orkanski veter naju je silil, da si poiščeva
zavetje. Ker ga ni bilo, sva se odločila, da si nemudoma izkopljeva
luknjo v sneg. Po treh urah je bila tako velika, da sva se lahko
»vselila«. Bila sva brez šotora in spalnih vreč, ker sva računala na
mesečino in nočni vzpon na vrh. Zaradi oblačnega vremena sva ostala
brez svetlobe, veter pa je močno povečal občutek mraza. Ostala sva v
luknji, ki sva si jo za ogrevanje ob enih zjutraj še malo povečala.

Jutro enaindvajsetega oktobra je bilo mrzlo, vetrovno in
oblačno. Vreme je iz JZ resno grozilo, zato sva se takoj odločila za
sestop. Kmalu je začelo snežiti in začela se je borba s časom,
višinskimi metri in plazovi. Ti so se usipali povsod, še najbolj pa po
žlebu, kjer je bilo pogosto edino mesto z dovolj čvrstim ledom za
vrtanje lukenj za »abalakova«. Pogosto je snežna reka tako napenjala
vrv, da je bilo spuščanje nemogoče. Ob dveh popoldne sva po petnajstih
spustih prišla v vznožje stene. Na ledeniku naju je zajela gosta megla
s sneženjem, tako da nisva našla smučarskih palic, ki sva jih pustila
ob prihodu. Do petih popoldne sva prišla v pomožno bazo, kjer naju je
čakal Guirme. Po kratkem počitku smo podrli šotor in začeli sestopati
proti bazi. Mudilo se nama je, ker sva imela za 25. oktober rezervirane
letalske karte za Katmandu. Z nočjo smo začeli sestopati. Brez GPS-a bi
nam trda predla, saj je vso noč močno snežilo. Ure so hitro minevale,
poti pa ni bilo konca. Za zadnji spust v sotesko smo porabili več kot
dve uri. Trikrat smo se morali spustiti po vrvi. Tako smo utrujeni in
neprespani z dnem dosegli bazni tabor.

Dopoldne sva zapakirala svojo osebno opremo in po kosilu,
okrog druge ure skupaj z zveznim oficirjem odšla proti Gunzi. Šest ur
neprekinjene hoje nas je pripeljalo v vas, za katero sem imel občutek,
da je na koncu sveta. Že ob dal-batu so se mi oči zapirale. Takoj po
večerji sva padla v zdravilen spanec, iz katerega sem se zbudil tak,
kot bi me nekdo vso noč tepel. Še dva dolga dneva sta bila potrebna, da
smo prišli do Taplejunga. Vmes smo doživeli kontrolo potrdil o plačilu
prispevka za revolucijo.

Po dveh dneh čakanja na ugodno vreme smo preko Biratnagarja 27. oktobra prileteli v Katmandu.

Glede na zadane cilje je bila odprava neuspešna. Glede na Mihovo zdravstveno stanje pa sva iztržila največ, kar je bilo mogoče.

Po zadnjih podatkih je bil Dzanje Peak do najinega vzpona preplezan
samo enkrat. Leta 1949 so se na vrh po Z grebenu povzpeli člani
Švicarske odprave. Tako je nama uspel drugi pristop na vrh po
prvenstveni smeri po JJV ozebniku (IV, 3; 900m; 9 ur).

Preplezala sva J steno Janaka. Nisva dosegla vrha, zato morava
to »smer« kljub temu da ima logičen zaključek na platoju, označiti kot
poskus (IV, 4; 650 m; 12 ur). Imela sva tudi malo smole, saj je bilo
edino slabo vreme prav v času najinega poskusa. Za še en poskus nama
je, glede na to, da bi zaradi novozapadlega snega (do 50 cm), morala
počakati še kak teden, zmanjkalo časa.

Andrej Štremfelj
vodja odprave