Plezanje po Dalmaciji

Pa je prišel 24.9.2004. Cel dan se vleče, preden okrog šestih popoldne končno pride čas za odhod. Dolgo sva čakala ta dan…

Bako vozi. Do Crikvenice gre lepo, pol pa kiša i jaka bura. Pa se lepo peljeva po jadranski magistrali največ 60km/h, vmes seveda obvezna kavica v Senju in prideva do Maslenice. Slabo vreme, nova avtocesta zaprta – greva rajš spat v Starigrad k morju. Zjutraj takoj v Rajno na capucino in naprej po celini in lepi prazni cesti, kjer so v 3 urah kake 3 vasi, proti Trogirju.

Dons bova pa plezala, sva celo pot razmišljala. Al pa tud ne, ker je celo pot lepo deževalo. Prideva v Trogir in najprej vsaj 5x zgrešiva odcep do stene. Te stene nad mestom so pa res lepe. Končno se vreme mal umiri in zato hitro plezat! Bako začne v 6b. Čudno težko se mu zdi in na koncu obvisi. Ni šlo. Ah, – to je zato ker zadnje čase ni bil velik v skali. Zdej pa jaz: 6b pa res ni problem, pa še komplete mam notr, Bako pa mi govori gibe. Po hudem naporu pridem na vrh smeri čist uničen. Zdej pa mam k sem bil tko pameten! Če bo pa tale Dalmacija tko težka, pa ne bova nč zlezla… Ja nč, naprej v 6b+ in nato v 7a. Bako sajta, jaz se pa švercam na flash. Za na konec pa še eno 7b/b+ in za prvi dan bo dovolj.

Spiva v avtu 10 min pod steno, z lepim razgledom in pod sočno figo. Kaj je bolš kot fino zrele fige po plezariji. Dobre so ble, ampak mi jih je na srečo uspel precej manj pojest kot ubogemu Bakotu, ki je zaradi fig začel pogosto obiskovati bližnja grmovja. Že prvi večer nova atrakcija: knjiga Noči dolgih nožev. Zame je to 8. svetovno čudo , saj je bila moja zadnja knjiga do te Črna orhideja za maturo, pred njo pa Tajno društvo PGC v 5. razredu, zato še zdaj ne vem kako je prišlo do tega, da sem jo začel brat. Ampak je res dobra-priporočam!

Dopoldne greva mal pogledat mesto Trogir in seveda na capucino. Da si nabereva energijo, pol pa hitr v Omiš. »Pa kje si dobu najgršga goloba?«, zanima Bakota. Res ne zastopm, men je bil pa tko lep.

V Omišu takoj v supermarket po hrano in džezvo za kofe. Med nakupovanjem naju ustavi neki domačin in po glasu sliši da sva Slovenca. »A poznata nekega Kovačiča (?) iz Rupe pri Kranju?« Ma ga ne poznava, ampak kako lahko najdeš domačina iz Omiša, ki pozna nekoga iz Rupe pri Kranju?????

Najdeva kamp, kjer do naslednjega dne ne vidiva nobenega oskrbnika oz. receptorja, ampak samo nizozemski (?) par, ki ves dan lepo sedi pred avtodomom v kampu, pijeta pivo in veselo kadita. To ti je dinamičnen dopust – še dobr da je bil WC celih 20m stran, da sta se vsaj sprehodila. Kaj čakava, hitro plezat. Dons pa bo, feeling je. Najdeva sektor ob cesti in začneva: 6b, 6c+, 7a, 7b. To je zame-dolge smeri,k mal nazaj visijo. Plezam na pogled, Bako za mano. Najbolj sem si zapomnil 20- metrski kapnik-6c+. Plezal sem ga več kot pol ure in me je navil za cel dan- kako sovražm lepo zaobljene kapnike, ki jih s svojimi 7cm dolgini prsti še na pol ne morem prijet.. Bako za mano pa je lepo užival in se je samo malo bolj ogrel. Greva pa za konec še v sosednji sektor pogledat eno 7b+. Bako jo spleza v 2. poskusu, jaz rabim malo več časa.

Res je bil uspešen dan, treba bo malo proslavljat, pa še jutri je rest day. Pa zakaj ravno jutri, k sva ravno ful notri padla? Ampak treba bo blazinice pozdravit. Zvečer najdeva 2 nova športa: igranje enke in visenje iz češnje v kampu z glavo navzdol. Drugi dan spoznavava skrite kotičke Omiša in prehodiva vse ulice da bi našla neki lokal Lix. Seveda ga zagledava potem, ko sva kofe spila že drugje- pa sej je bilo tam še lepše. Ker pa oba postaneva čudna če nič ne počneva, je že padla odločitev-balvanski problem v kampu. Bako ga spleza in tako je tu prvenstven problem. Jaz k sem bolj švoh pa splezam lažjo varianto pri strani.

4. dan: končno spet plezanje: začneva v lepih dolgih ploščah nad velikim parkiriščem. Tukaj je zelo veliko lažjih smeri (največ 7a+), pod steno je veliko prostora, zato je to področje zelo primerno za začetnike oz. otroke. Plezala sva 6b in 7a+, v manjšem sektorju zraven pa še eno 7a. Tako sva bila pripravljena za kakšno težjo smer, ki sva si jo zastavila za današnji cilj. Po nekaj poskusih je meni uspelo preplezati smer Leon, Bakotu pa se je že nad detajlom odlomil stop in z vzponom ni blo nič. Po plezanju pa v vodo!!!

Next day:zdej se bo pa treba spet prestavit. Na sever. Na Marjan. Zato je blo treba že zjutraj pohitet da bova čimprej vidla novo steno. Mislm da sem bil preveč optimističen da bo kaj sence. Stena je namreč čudovito obrnjena proti jugu, dreves ni, morje je. Bova že plezala!… Bova ja, al pa tud ne bova. Na Marjanu je bilo vreme jasno, sonce je žgalo direktno v steno, midva pa nepopustljiva. Prideva pod steno, Bako mal gleda naokol in že ga opazim kako lepo se martinčka na eni betonski polici in je videti strašansko zagnan za plezanje. Kot da bi sredi julija ob 12h stal pod eno smerjo v osrednjem delu Mišje, ki gre čez celo steno. Ful dobra motivacija.

Seveda sva se takoj odločila za strateški načrt. Takoj plavat, pol pa kolikor se nama bo še dalo. Voda je bla kar mrzla, ampak k je blo tkoooo vrooooče – komu se da sploh plezat. Ampak sva vseeno šla ko je šlo sonce mal dol. 6b+ za začetek. Bako je skoz bolj vplezan, mene pa že zmanjkuje. Nato še 6c+ in 7a, ki pa mene dokončno sesujeta. Tud šalce me ne odvijejo več. »Sem ti reku, da več pij pa jej pa mal manj se na soncu cvri, pa bo šlo bolš«, je bil strokovni komentar Bakota. Pa fejst drži- zdej ga zmeraj upoštevam, čeprav se mi sploh ni zdelo, da bi tko mal jedu. Ampak dobr.

Ja Bako se je res dobr vplezal, ravno za v Paklenico. To noč sva rekla, da bova prespala na polotoku Marjanu in sicer na lepem parkirišču pod borovci in z lepim razgledom na morje in Brač. Kuhava si seveda tradicionalno plezalsko jed: pašto na n+1 način. Pa zakaj na to parkirišče vsake toliko časa pripelje kakšen avto, nekaj časa stoji, potem pa odpelje??? Odgovor je bil kmalu znan: po tleh je vse polno raznih škatlic z napisom kot so Durex,.. in uporabljenih produktov iz škatlic ter rahlo skakajoči avtomobili… Pa dobr, naj majo svoje veselje, samo da naju ne bodo motili med večerjo ali med spanjem.

Noč je minila kar mirno, vsake toliko časa je pripeljal kakšen avto in se seveda čez nekaj časa tud odpeljal. Zjutraj sem sicer malo pomislil: kaj pa če je kdo poškilil v avto in notri videl 2 tipa k spita v istem avtu…le kaj bi si mislil…in to na takem, očitno priljubljenem prostoru Splitčanov.

Na vrsti je zadnji dan v tem delu Dalmacije. Turistični izlet v Split. Res lepo, ampak kar drago mesto. Mislim da sva le v Trogirju dala več za 2 capucina (tam je bilo 14 kun, tukaj pa 13). Malo sva se sprehajala po mestu, videla tud kakšno znamenitost, pa tudi kakšno zanimivost. Tako sva na vsakih cca ?m videla nekakšne morske 10000000000000noge pošasti, ki so jih prodajali kar ob morju v manjših posodah. Ker so zraven imeli še sol, sem spet pomislil eno pametno: pa ja tega ne prodajajo za jest (zraven ti pa še malo posoli). »Šta je ovo« vprašava prodajalca. »Za ribu«. Aja, pač nisva ribiča da bi to vedla- po slovensko je to morski črv, da riba zagrabi.

Nč, zdej bova pa še avto mal nahranila, nato pa pogledat, kaj so Hrvatje naredili glede novih avtocest- smer PAKLA. Ni kaj, cesta je bila res lepa, ampak kaj ko se mi je zdelo, da je ta Paklenica nekam daleč, čeprav Bako vozi kakšen ?km/h hitreje od omejitev. Ampak on res obvlada vožnjo in mu je za zaupat.

Končno: po dveh letih in pol spet zagledam tiste češnje v kampu Vesna, za katere smo privezovali šotore in na katere smo obešali »prešvicane« majice. Ampak kaj ko sem še čisto uničen od juga. Pa vseeno jutri greva plezat smer Nema Dinka do Dinka (7b, 250m). Glede na formo bi ji morala bit kos (spet sem preveč pameten).

1. raztežaj: začnem jaz -poštena 6b za ogrevanje. To je šlo, sedaj pa 7b. Na vrsti je Bako, ki do takrat še ni sajtal 7b, zdaj pa je motiviran in odlično pripravljen. Začne in suvereno spleza do zadnjega svedra, kjer se mu malo ustavi. Tuhta in tuhta, nato pa reče« pazi, naredu bom dolg gib«. In res se vrže nekam daleč, zadrži šalco in prva 7b je posajtana. In to celo večraztežajna. Za njim začnem še bolj motiviran, ampak kaj ko me prav ta zadnji gib ustavi in prvi od 2 kandidatov za prosto ponovitev je že odpadel. Bako vedno bolj uživa- raztežaji 6c+, 6b+,…so mu za razplezavanje; na vrhu se veseli ob popolni prosti ponovitve smeri in to na pogled. Z mano je pa konec-čisto sem izmučen od Dalmacije- na koncu se primem za komplet v raztežaju z oceno V+.

Moja zahteva za naslednji dan: pavza brez druge možnosti. Vseeno me prepričajo in z Andrejem in Sabino gremo plezat lažje smeri. Za zadnji dan se pa odločmo, da bomo splezali eno lepo in dolgo smer-Circus. Smer res ni težka, vsi raztežaji so zelo razčlenjeni in moje priporočilo je, da se kdaj kakega tečajnika rajši pelje v to smer, ki je kljub oceni 6b lažja in mnogo manj obiskana od npr. Mosoraške.
Naslednja smer-DOMOV.

Tako se je zaključila najina »odprava« v Dalmacijo. Imela sva se ful dobr, veliko sva videla, kar nekaj tudi splezala, predvsem pa je važno, da sva se dobro zastopla. Bova še ponovila!

NAJINI DOSEŽKI:

Tekst: Mitja Peternelj
Foto: Mitja Peternelj in Simon Bakovnik