Vrnitev

Čez dobri dve uri smo že v dolini Zadnjica. V temi se nam snežni žleb, ki ga nameravamo preplezati, skrivnostno kaže le kot neizrazita svetla črta v temni steni. Po kratkem dostopu, še v mraku, zaplezamo v to igro senc.
Vztopni skok, zaradi pomankanja snega ni narejen, tako da prvih 100 višinskih metrov spelezamo kar po vertikalnih travah in ruševju. Ko se popolnoma zadani smo končno na snegu, v žlebu.

Prvih 50 višinskih metrov plezamo nenavezani, potem pa nas ustavi prvi skalni skok. Čez dobrih pet metrov gladke skale spleza najprej Anže, potem pa mu drugi trije sledimo. Že se znajdemo pod naslednjim, 10 metrskim skalnim skokom, kaminom. Tudi v tega se najprej zapodi Anže. Medtem ko preklinja mehak snega in pršne plazove, ga Ali varuje, jaz snemam, Joža pa kot pravi "soler" ubere svojo varianto in po desni obide zoprno mesto. Nekoliko višje nas nato počaka, da se še mi zbašemo preko sitnega, a mestoma vseeno prav lepega raztežaja.

V nadaljevnju nam Joža s svojim tempom pokaže, kako hitro se bo treba danes ‘obrniti’. Snežni trak nas preko zanimivih, daljših in krajših skokov, vodi proti levi. V tem delu so snežne razmere večinoma zelo dobre.
Po dvesto višinskih metrih nam pot prekriža velik zagozden balvan. Preko ne preveč trdega snega in trav ga prvi prepleza Joža. Drugi mu hitro sledimo.

Povezani snežni trakovi nas v nadaljevanju pripeljejo do 70 metrov visokega skalnega skoka. V prvi del strme skale se najprej zapodi Joža. S trideset metrskim kombiniranim raztežajem (M6) hitro opravi. Ko priplezamo za njim, se v naslednje borbe poda Anže. Po sitnem in gladkem žlebu nam kmalu izgine izpred oči. Ko mislimo, da je že preko najtežjega, se pravo čakanje šele začne. Le s težavo prepleza zadnjih 10 metrov gladke skale (M7). Ko se kot zadnji zapodim v ta najtežji raztežaj, sem že pošteno ohlajen.

Žleb nas v nadaljevanju, 100 višinskih metrov, vodi preko krajših skokov, v katerih ni več dobrih snežnih razmer. Končno se znajdemo pod veliko skalno pregrado, ki po našem prepričanju pomeni konec smeri. Ubogamo opis v vodničku in Ali začne kot prvi prečiti preko sitnih plati proti desni. Zaradi slabega varovanja prečenje zahteva izredno previdnost. Po pol ure živčne vojne (M5), pripleza do trav, ki mu postrežejo z dvajsetimi metri uživaške plezarije.

Z udobnega sidrišča, ki ga naredimo kar na macesnu se, vsaj po našem prepričanju Joža zapodi v zadnji raztežaj. Najprej spleza nekaj metrov po travah navzgor potem pa po polici preči proti desni. Ko se vrv izteče nam, s silovitim vlečenjem, dopove da varuje. Mi mu po lepem in zanimivem svetu sledimo zelo počasi, saj se vmes neprestano slikamo in snemamo.
Ko priplezamo na greben, hitro ugotovimo, zakaj nas je Joža preko celega raztežaja tako vlekel in priganjal. Stojimo na grebenu sredi stene, levo od nas pa se nadaljuje snežni žleb, naša smer. Zelo težko dojamemo, da je pred nami še tretjina stene. Ne skica in me smer, nam nista prav nič več jasni, venda za razmišljanje o tem ni časa, saj je ura že 5 popoldne.

Nekaj zoprnih in izpostavljenih metrov, na začetku žleba prva preplezata Joža in Anže. V nadaljevanju nas pričaka eno samo gaženje. Ko se žleb zopet zapre s previsnim skalni skok, preko snežnih vesinah, prečimo proti desni. Te nas pripeljejo v izstopni žleb, ko se že popolnoma znoči.

Še zadnjih 100 višinskih metrov gaženja in končno smo na vrhu smeri Vrnitev. Prvič si privoščimo pravo malico, nato pa premagamo še 100 višinskih metrov, do vrha Zadniškega ozebnika.

Ob 7 uri zvečer začnemo sestopati. V prelepi zvezdni noči, nam sestop kažeta skoraj polna luna in sled turnega smučarja. Ko smo končno na varnem, sledijo samo še močni stiski rok in sproščen sprehod do avta. Tudi vožnja proti domu, z večimi vmesnimi postanki, je prav vsela in razgrajaška.

Ob treh ponoči se zadovoljen in utrujen vrnem k sanjam, ki jih je pred 23 urami prekinilo zvonenje budilke.

Tako smo po kar 23 letih Tomaž Humar, Aleš Koželj ter Anže in Tine Marenče opravili prvo ponovitev smeri Vrnitev v Zadniškem ozebniku (V/4, 90°/75°, M7, 45° – 50°, 1000m, 12 h).

P.S. Šele doma smo ugotovili, da skica v vodničku sploh ni narobe narisana, tako kot smo mislili med plezanjem. Skalni raztežaj, ki so ga prvopristopniki ocenili s 5+ v skali, smo mi nevede obšli desno (raztežaja, ki sta ju v vodstvu plezal Ali in Joža). To zmoto so nam zagodle slabe razmere, saj so prvi plezalci skalni skok, ki smo ga mi ocenili z M7 splezali preko zaledenelega slapu.

Besedilo in slike: Tine Marenče