Franci Jensterle-Frenk in Sabina Sovinc sva tudi med poletnimi šolskimi počitnicami 2004 (oba prfoksa športne vzgoje) obrnila svojega jeklenega konjička v smeri zahoda (Italija – Francija – Španija). Večji del plezalnih počitnic je bil planiran v Franciji, vendar naju je vroč španski temperament ponovno popeljal tudi do Rodellarja, kjer sva oba opravila svoja boljša vzpona.
Pa pojdimo po vrsti.
La balme, plezališče v bližini Chambery-ja, ki po skali neverjetno spominja na plezališče v Bohinjski beli, vendar vsaj 3x večje. Smeri so v glavnem daljše, vzdržljivostnega tipa, razpon težavnosti med 6b do 8c (prevladujejo pa smeri težavnostnih stopenj med 7c in 8a+).
Posebnost plezališča pa je prah, ki te spremlja na vsakem koraku pod steno! Prvi teden je bil obetaven, kar se tiče primernih plezalnih temperatur, potem pa se je začelo poletno segrevanje zraka. Tu sva ponovno srečala japonska plezalca Kena in Akija, ki sva ju tri tedne prej spoznala v Mišji peči.
Proti koncu drugega tedna sva premaknila svoje začasno domovanje za pet dni v Genat v francoskih Pirinejih. Tu so bile temperature že zelo na poletnem nivoju, zato sva s svojimi aktivnostmi začenjala v poznih popoldanskih urah. V tem izjemnem plezališču, podobno amfiteatru prevladujejo daljše smeri, v osrednjem delu izredno previsne, različnih težavnostnih stopenj do 8c.
Posebnost: tišina in prelep pogled na sosednji zelen hribček in čredo belih krav, ki preko celega dneva ne delajo drugega kot cinglajo in se selijo iz enega konca pašnika na drugega, vmes pa prežvekujejo travo… Sabina je tukaj uspela ponoviti dolgo, previsno smer Tsunami 8a, njen dolg izpred treh let.
Potem se preko Andore že sedmo leto zapored odpraviva v španski Rodellar. Po samih možnostih, ki jih nudi plezališče spada med nama najljubša, vendar je v tem času velik problem vročina, še dosti večji pa ogromno število ljudi v kampu (dopustniki na več načinov: soteskarji, plezalci, pohodniki…), kar največkrat pripomore k premajhnemu številu kvalitetno prespanih ur v eni noči.
Po plezanju ti tolmuni v samem kanjonu nudijo izvrstno osvežitev in popestritev dneva brez plezanja. V tem plezališču sva oba dva, kljub vročini opravila kvalitetna vzpona in to celo na isti dan, Frenk dopoldan ob 10.30., Sabina zvečer ob 20.30., prvega avgusta. Bilo je vroče, fejst vroče, ampak Frenk je stisnu 8c/c+, Sabina pa 8a in to na dan, ko je bilo preko dneva vsaj 35 stopinj C.
Po tednu dni Španije (Rodellarja) se odpraviva novim dogodivščinam naproti. Greva pogledat kaj se dogaja v Ardegu, še enem izmed mnogih plezalnih področij v Franciji. Kar nekaj hoje do sektorja, kjer sva plezala, delno tudi opremljene z fiksi nad samo reko.
V levem delu prevladujejo dolge rahlo previsne lažjih do srednjih težavnostnih stopenj smeri, do čim v levem najdemo tudi izredno previsne težje smeri.
Med pavzami opazujeva množice ljudi, ki se s kajaki podajajo naproti dogodivščinam 35 km dolgega kanjona. Po plezanju pa sledi prijetno namakanje v reki.
Bližal se je konec popotovanja, baterije so bile že dodobra izpraznjene, pa sva si rekla, da tokrat zaključiva tam kjer sva začela, v La balmu. Tukaj je Frenk v lokalnem plezaličšu s povabilom starih znancev uspel splezati deset let star projekt, ki je začinjen z zares lepim boulder problemom.
Sabina je v tem plezalnem popotovanju splezala dve smeri 8a in več lažjih. Frenk je v vsakem plezališču splezal vsaj eno smer težavnosti 8a+, bodisi NP ali RP, najtežji vzpon pa je bil ocenjen z 8c/8c+.
Ne moreš verjeti, kako je mesec hitro naokoli in ko prideš domov je prav fino nekaj dni, ko se spravlja š k sebi in te vsi crkljajo, potem pa te nekje spet začne žgečkati, začutiš, da bi se spet nekam odpeljal, nekam kjer živiš z bioritmom, ki ni diktiran od nikogar in počneš tisto v čemer res uživaš!
Zmeraj pride konec dneva, dopusta… ampak v pričakovanju naslednjih avantur!
Sabina & Frenk
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.