Uvodni sestanek smo imeli 7. oktobra 2004 ob 17. uri v prostorih AO Kranj. Udeležilo se nas je približno petnajst, od katerih nas je potem ostalo samo še deset. Uvod v alpinististično šolo sta naredila Mišo Dačić – Dačo in Boštjan Zupan, ki sta nam prikazala diapozitive s čim se bomo v naslednje pol leta srečali. Prikazano je bilo skratka vse, kar srečamo v alpinizmu. Od kratkih skalnih smeri do dolgih, zaledenelih slapov, lezenja zasneženih grap…
Teden dni po uvodnem sestanku se je pa začelo zares. Imeli smo predavanje o vozlih. Prvo srečanje je bilo bolj zadržano, saj ni nihče nikogar poznal, vendar smo se kmalu navadili drug drugega in zadeva je stekla. Dačo nam je razdelil skripte ter prusike. Vsak je dobil svojega in pod budnimi očmi inštruktorjev smo vozlali. Nekateri so bili bolj spretni kot drugi, vendar smo se vsi v tistem popoldnevu naučili osnovnih vozlov, brez katerih v plezariji pač ne gre. V načrtu je bila tudi pohodna tura in seveda na vrhu ponovitev vozlov, vendar je na žalost tura odpadla zaradi slabega vremena. Sledila sta predavanja o opremi, ki pa se zaradi vprašanj tečajnikov večino časa vrtel okoli najboljših znamk in cene, saj je vse skrbelo da bomo morali oropati kakšno banko, če bomo želi imeti zadovoljivo opremo. Vsi vemo, da so začetki najtežji. Za vikend nas je čakala letna plezalna tehnika, ki je bila izpeljana v lepem vremenu na Kališču. Tu smo pa že potrebovali nekaj najnujnejše opreme (planinski čevlji, čelada, pas, kakšna gurtna, klin in prusikove vrvice in seveda matičarke). Zbrali smo se ob devetih na Kališču ter odšli nekaj serpentin nižje v skale. Tam smo imeli demonstracijo izdelovanja varovališča ter plezalne tehnike, ki sta nam jo predstavila Boštjan in Dačo. Smer ni bila predolga in ne prestrma, vendar za tiste ki niso nikoli plezali, dovolj, da so začutili vsaj malo adrenalina. Sledil je prikaz spusta po vrvi. Pri pravilnem izvajanju tega manevra nas je budno pazil inštruktor Miha Marenče. Ko smo se vsi spustili po vrvi, je sledil še prikaz samoreševanja. Vsak se je s pomočjo prusikovih vrvic samoreševal proti vrhu. Vreme nam je bilo tisti vikend celo naklonjeno. In spet smo v kletnih prostorih Bežkove vile in čakamo na predavanje o nevarnostih v gorah. Vsi smo vedeli, da nas v gorah preži veliko nevarnosti, nikoli pa si nismo mislili, da jih je res toliko. Naučili smo se, kako preprečiti, da do nesreče v določenih primerih ne bi prišlo.
Sledil je vikend lepega vremena in odpravili smo se proti morju. Zjutraj je v Kranju še deževalo, ko pa smo prispeli v Kozino, je že sijalo sonce in skala je bila že suha. Prva postaja je bil Črni Kal, kjer smo imeli ponovitev letne plezalne tehnike in seveda težko pričakovano plezanje. Vsak od nas je preplezal par smeri, in že je bilo dovolj, da nas je navijalo. Ko je bila ura že pozna, smo se odpeljali na večerjo potem pa v Osapsko dolino. V Ospu, pri Volku smo postavili šotore in ga zažurali do poznih večernih ur. Zjutraj smo se vsi nekoliko utrujeni odpravili v steno. Veliko nas je šlo v najlažjo smer Medo, tisti boljši pa so se preizkusili v Prečenju in Alcatrazu. Po daljših smereh smo se preizkusili še v krajših. Vsak je preplezal dve ali tri in že je bil čas da se vrnemo na Gorenjsko.
Varjo nam je na naslednjih predavanjih predaval prvo pomoč, o kateri je dobro, da čim več vemo. Če že drugega ne, smo se vsaj naučili ponesrečencu pomagati do te mere, da preživi do prihoda zdravnika. Za povrh vsega pa smo na praktičnem delu morali oživljati blondinca in ne Ančke. Za moško populacijo bi bilo zagotovo veliko bolje in hitreje bi se znašli, če bi pred nami ležala "dečva". S tem predavanjem pa se je tudi poslovilo staro leto. In za slovo od starega leta smo morali organizirati novoletni žur. Menda je bilo super…
Novoletne praznike smo na trdo presekali z božičnim pohodom na Kredarico. Kakšne hude gneče res ni bilo, je bilo pa vreme prav lepo: skoraj jasno, kakšna sapica je sem ter tja potegnila… Ja, res čisto prelep dan za sedenje doma. Povsod drugje pa je padal dež. Takoj po novem letu smo imeli skupno turo na Vršič. Tisti bolj pridni, smo na Vršič prispeli že v petek proti večeru. Po nekaj uricah druženja smo se odločili, da se bomo malo naspali in tako smo zlezli vsak v svojo posteljo, vendar spanca zaradi gromozanskih izbruhov smeha še dolgo ni bilo. Zjutraj po zajtrku smo se odpravili na plaz pod Mojstrovko, kjer nam je bila predstavljena zimska tehnika. Dačo je demonstriral hojo z derezami in cepinom, Žiga izdelavo varovališča, varovanje drugega in prvega. Naš načelnik Aljoša Brlogar – Brč nam je predstavil spust po vrvi na dva cepina. Razdeljeni smo bili v tri skupine in vsak od nas je moral sam izdelati vse od prej prikazanega. Prikazan nam je bil tudi prerez snežne odeje ter sondiranje v primeru nesreče v snežnem plazu, ter iskanje z lavinjsko žolno. Sledilo je nekaj divjih uric in razgrajanja po Erjavčevi koči. Vrhunec vsega pa je bil pretep s "povštri", zato ni bilo čudno, da je ležalo perje iz podstrešja pa vse do kuhinje. Po jutranjem težkem vstajanju in obilnem zajtrku smo napadli Mojstrovko iz večih smeri. Nekaj se nas je vzpenjalo po Župančičevi grapi, drugi so švicali po Butinarjevi in Osrednji grapi proti vrhu.
Naslednja predavanja je vodil Žiga Šter, ki so bila povezana s prehrano, bivakiranjem in zgodovino alpinizma. Štirinajst dni po Vršiču smo imeli spet skupno turo. Tokrat smo se pa odpravili v led. Mojstrana nas je vabila z vso svojo lepoto in mrazom, ki je razsajal tisti dan. V Mlačco smo prispeli okoli devete ure. Zaradi gužve na plezališču smo hiteli zavzemat najboljša mesta in začelo se je zares. Naučili smo se izdelovati varovališča ter "abalake". Po končanih uvodnih učnih minutah smo lahko plezali sami. Napeljane smo imeli štiri smeri. Potrudili smo se, da smo jih preplezali čim več. Pravijo, da je vsak začetek težak. Pa še res je. Nekateri izmed nas so bili zelo navdušeni nad plezanjem v ledu, drugi pa so cincali, da to ni za njih, da je premraz. Sto ljudi, sto čudi!
V prihodnje nas čaka kar nekaj vikendov v hribih ali v plezališčih. V začetku meseca aprila nas čaka že izpit iz zimske tehnike, ki je pogoj za opravljanje izpita iz letne tehnike.
Za piko na i imamo konec meseca marca skupno turo v Arco. Tam se bomo srečali z daljšimi opremljenimi smermi.
Vsi pa že skoraj celo leto redno izpopolnjujemo svojo tehniko na stenci nad bazenom, ledne izkušnje pa pridobivamo v Mlačci. Da pa ne plezamo samo v plezališčih, nas pa inštruktorji rade volje popeljejo tudi v prave slapove.
Za podmladek skrbimo: Zvezda Kosterov Jazbec, Janez Ciperle, Atila Armentano, Andrej Jereb, Tomo Ceferin, Maja Perčič, Urša Šparovec, Peter Ljevar, Igor Ðerić in Anže Kovačič.
Besedilo: Anže Kovačič in Tomo Ceferin
Foto: Vsi po malem
Dodaj odgovor
Za objavo komentarja se morate prijaviti.