Slovenska alpinistična odprava Daulagiri 2004

Kot vodja odprave nisem hotel zamuditi priložnosti, da bi si kateri od mladih slovenskih alpinistov pridobil izkušnje z veliko višino.

Na razpis, ki je bil resnici na ljubo nekoliko pozen so se javili trije alpinisti. Eden je odstopil zaradi prevelikega finančnega bremena. Tako sta ostala Matija Klanjšček in Miha Habjan, ki sta se pridružila odpravi. K sodelovanju smo pridobili še zdravnika veterana dr. Damjana Meška in ekipa je bila popolna. V Katmanduju in kasneje v bazi se nam je pridružil še Anglež Alan Hinks, zbiralec osemtisočakov, kateremu sta manjkala samo še Daulagiri in Kančendzenga. Bil je povsem samostojen; delili smo si le dovoljenje in zveznega oficirja.

Kronološki pregled odprave

06. – 07.04. LJU – KTM
08. – 10.04. Priprave v Katmanduju. Srečali smo se z našimi nepalskimi spremljevalci. Gjaldzen, sardar in kuhar v eni osebi je moj dolgoletni znanec. Cenim predvsem njegovo odkritost, skrbnost in odlične kuharske sposobnosti, kar so imeli ostali člani odprave priložnost občudovati v naslednjem mesecu dni. Nakupili smo vso potrebno hrano in manjkajočo opremo ter vse skupaj zapakirali v tovore. Vmes smo imeli priliko "občudovati" stavkovna gibanja po mestu. Ob našem prihodu je bil začetek tridnevne stavke, ki so jo zapovedali Maoisti. Dobra stran je bila ta, da razen kolesarjev in avtomobilov za turiste ni bilo prometa na sicer povsem pretesnih katmandujskih cestah in ulicah. Slaba stran pa je bil zoprn občutek ob srečevanju razjarjenih množic stavkajočih z rdečimi zastavami in številne do zob oborožene vojake in policaje na vseh pomembnejših mestih. Zato smo si vsi želeli, da čim prej pridemo v bazni tabor, kjer je zaenkrat še mir pred vsemi mogočimi političnimi dogodki v deželi pod Himalajo.
11.04. KTM – Pokra – Biretanti (prevoz z avtobusom)
12. – 18. 04. Dostop do baznega tabora. Zaradi srditih spopadov v Beniju (več kot dvesto mrtvih), kraju skozi katerega bi nas vodila najkrajša pot v dolkino Kaligandakija, smo se odločili za nekoliko daljšo pot preko Gorapanija. Za ogrevanje in začetno aklimatizacijo je bila to kar dobra varianta. V štirih dneh smo prišli do vasi Tukuče. Tam smo zapustili dolino Kaligandakija in preko dveh prelazov visokih nad 5000 m v treh dneh prišli v bazni tabor. Po dveh dneh smo si naše novo domovanje za silo uredili in si nekoliko zbistrili težke glave. Hiter vzpon na višini dobrih petih tisočakov nam je povzročil nekaj glavobola in lepe zatečene obraze, tako da smo se zjutraj lahko smejali drug drugemu, v ogledalo se pa raje nismo pogledali.

21. 04. Ta dan so se Manfreda, Klanjšček, Habjan, Štremfelj M. in Šerpa povzpeli do T1 (5840 m). Z Jožetom sva odnehala kakih sto metrov pod taborom, ker sva bila enostavno prepočasna. Jože je imel na žalost največ težav z višino.
Po tem je sledilo dolgo obdobje slabega vremena. Z Jožetom in Damjanom smo vmes enkrat dosegli tabor ena, kjer naju je z Jožetom čez noč zapadel sneg tako da sva naslednjega dne s težavo našla pot v bazo.
Sneženje (v T1 je zapadlo 70 cm snega) in močan veter ki je sproti
zasipal gazi in šotore sta preprečila napredovanje. Za najlažji del
smeri med taboroma ena in dva smo porabili kar 14 dni.

05. 05. Postavitev T2 (6555 m); Manfreda, Klanjšček, Habjan, Štremfelj
M., Šepic, Štremfelj A., Šerpa. Naslednji dan smo skušali napredovati proti trojki, pa nas je močan veter kmalu prisilil k umiku. Ob naslednjem prodoru proti T3 smo potihem že upali da bodo Marjon, Miha in Matija postavili tabor in ob dobrem počutju skušali potegniti do vrha. Precej klavrno smo končalu nekje na 7100 m. Naslednjega dne sem z Jožetom in Marijo še enkrat dosegel višino sedmih tisočakov. Ob tem se je pri sestopu v T1 in kasneje v bazo Jožeta resno lotila višinska bolezen. Zato smo načrte nekolioo spremenili. Matija in Miha sta tudi sestopila v bazo na prepotreben počitek, ostali trije – Marjon, Marija in jaz pa smo se zbrali v T1, od koder smo potem napredovali proti vrhu.
13. 05. Postavitev T3 (7420 m); Manfreda, Štremfelj M., Štremfelj A.
Debeli dve uri sva se z Marjonom trudila preden nama je uspelo za silo postaviti šotor za dve osebi. V njem smo se potem drenjali vso noč trije in o kakem posebnem spancu bi težko govorili. Zaradi nesporazuma, kaj smo ob zadnjem naskoku pustili na depoju, smo ostali skoraj brez hrane. Zato smo pobožno pojedli vsak nekaj "Moto" piškotkov, ki jih je za priboljkšek prinesel Marjon.
14. 05. Precej pozno, kaki dve uri za argentinsko – katalonsko navezo smo zapustili tabor. Še pred prečko smo ju že ujeli in potem ves čas hodili – gazili prvi. Snežišča za prečko, ki je bila spihana do trdega in posejana z zahrbtnimi zastrugi, so se neznansko vlekla.

V hudem vetru nismo imeli niti volje do kakšnega počitka ali okrepčila. Enkrat smo v naglici med vrtinčenjem snega popili nekaj čaja iz termovk, potem pa nadaljevali. Vršni žleb se mi je zdel neskončno dolg. Udiralo se je do sredine meč in nisem spravil skupaj več kot deset korakov. Na srečo nas je na izstopu pričakal trdo spihan sneg in znašli smo se pred mrtvim osvajalcem Daulagirija, ki je ležal na hrbtu sredi do golega spihanih položnih skalnih plošč. Do vrha ni bilo več daleč, čeprav nam veter ni prizanašal. Na pogled tako lep in markanten vrh ti na licu mesta ponudi dolg valovit greben, kjer s težavo najdeš najvišjo točko. Kljub temu smo bili srečni. Vrh Daulagirija smo dosegli Marjan Manfreda, Marija Štremfelj in jaz okrog druge ure popoldne.
Razgled je bil lep. Potem, ko sta prišla še Katalonec in Argentinec smo kmalu začeli sestopati. Z veliko sreče smo vsi celi dosegli tabor tri kjer smo prespali.
Naslednjega dne smo na poti v bazo pod taborom tri srečali Miha in Matijo, ki sta bila namenjena na vrh. Spodbudili smo ju z nekaj našimi izkušnjami in željo, da bi imela lepo vreme. Pa še za neprestano podporo po radijski postaji iz baze smo se dogovorili in se razšli. Še isti dan smo sestopili do baznega tabora.
16. 05. Miha Habjan in Matija Klanjšček sta naslednjega dne brez večjih težav dosegla vrh. Imela sta čudovit dan, praktično brez vetra. Lahko sta uživala ob prihodu na vrh svojega prvega osemtisočaka. Čez dva dni sta se vrnila v bazo, otovorjena kot dve muli. Skupaj z našim višinskim nosačem sta namreč pospravila vse preostale šotore po hribu navzdol. Pustila sta samo šotor v T3, za kar ju je prosil naš britanski član Alan. Vrh je dosegel tudi on v spremstvu Šerpe in ob pomoči dodatnega kisika, dva dneva za našo dvojico.
19. 05. Zgodaj zjutraj smo zapustili bazo. Nosači so se šele zbirali in odšli na pot šele okrog poldneva. Z enim nosačem za naše spremstvo smo se namenili doseči vas Tukuče v enem dnevu. Zvečer smo v Tukučah pogrešali Jožeta. Miha in Matija sta še isti večer odšla v sosednjo vas Marfo pogledat, če ni morda na razpotju zavil tja. Ker ga nista našla smo naslednjega dne začeli z iskanjem.
Z iskanjem smo nadaljevali v naslednjih dneh. Najprej smo iskali sami, potem smo na pomoč policali helikopter, domačine in na koncu še Šerpe iz Katmanduja. Vmes sta nam prišla pomagat še Tone Škarja in Peter Podgornik iz Slovenije. Kot zadnji član odprave sem
28. 05. zapustil Tukuče utrujen in prizadet. Jože se je dobesedno vdrl v zemljo.
29. 05. Odprava zapusti Katmandu.
30.05. Odprava pride domov. Ta dan so vse iskalne ekipe na čelu s Škarjo in Podgornikom zaključile z iskanjem, ki je bilo neuspešno.
Čez dober mesec dni je eden od domačinov slučajno naletel na Jožetovo truplo. Ležalo je kakih sto metrov nad široko uhojeno potjo približno uro hoda pred vasjo. Jože je očitno iz neznanih razlogov omahnil iz poti in se ubil.

Člani odprave