Kranjska alpinistična odprava Peru 2004

Člani odprave smo bili: Anže Marenče,
Žiga Šter, Aljoša Brlogar, Klemen Zupanc in Tine Marenče. Naša glavna
cilja sta bili dve zanimivi steni v pogorju Cordilljera Huayhuash, JV
stena Jirishance (6100m) in JV stena Siule Chico (6200m).

Na pot smo odšli konec junija. Po nekaj dnevih bivanja v Huarazu v
zelo prijetnem hostlu Ezama (ga toplo priporočamo) in krajši
aklimatizaciji na višini 4600m, smo se za 10 dni odpravili v dolino
Ishince v Colldirjeri Blanci.

Tam smo
najprej v slabem in meglenem vremenu pristopili na 5400m visoki Urus. V
nadaljevanju so nas prevelike količine novozapadlega snega na 6030m
visokem Tocllaraju prisilile, da smo se osredotočili na severno steno
6180m visoke Ranrapalce. To steno sta dva dneva pred nami preplezala
člana Mojstranške alpinistične odprave, tako da smo imeli dovolj
podatkov o razmerah v njej.

Turo smo
opravili v dveh dnevih. Prvi dan smo pristopili do bivaka, ki je od
stene oddaljen uro in pol hoje in tam prespali noč. Naslednji dan smo
okrog 5h zjutraj vstopili v steno, ki je bila letos zaradi pomankanja
snega, najbolj logično preplezljiva po liniji Skandinavske smeri (800m,
TD-). Bilo je zelo toplo, zato nam je oblačno in megleno vreme tokrat
prišlo zelo prav. Večino stene smo plezali nenavezani, vendar smo bili
kljub temu počasni. Ne da bi se povzpeli na vrh, smo z grebena, 6100m
visoko, direktno sestopili po normalni smeri.

Vrnili smo se v Huaraz, kjer smo se začeli pripravljati za odhod proti našima glavnima ciljema v Colldirjeri Huayhuash.

Dva
dni pred odhodom smo izvedeli žalostno novico, da nas je na hribu Copa
v Colldirjeri Blanci za vedno zapustil prijatelj Matko- Matej Mošnik.
Zaradi tega dogodka smo bili v resnih dvomih, ali bi sploh še
nadaljevali z odparavo. Na koncu so se stvari uredile tako, da smo se
kljub vsemu odpravili na pot proti Colldirjeri Huayhuash, s popolnoma
novim ciljem, ki nam ga je nenamenoma naložil prijatelj.

V
slabih devetih urah smo se s kombijem iz Huaraza pripeljali v odročno
naselje Queropalca. Tu smo prespali noč in naslednji dan v dobrih
štirih urah prišli do jezere Carhuacocha, kjer smo postavili bazo. V
gorah smo se lotili dela v dveh skupinah, Žiga in Aljoša sta se
osredotočila na Siulo Chico, midva z Anžetom in Klemen pa na
Jirishanco.

Že takoj na začetku so nas
začele skrbeti visoke temperature in majhne količine uporabnega snega v
stenah. Kot da težav še ni bilo dovolj, so nam pred prvimi resnimi
poskusi v stenah, zdravstvene težave in slabo počutje v bazo priklenile
Klemena in Aljošo.

Kljub vsemu preostali
trije člani nismo opustili naših ciljev in smo se 24. julija popoldne
odpravili proti snežni luknji, ki sva jo z Anžetom nekaj dni pred tem
skopala 50 metrov pod vstopom v osrednji del JV stene Jirishance. Tu
smo prebivakirali pol noči in ob 3h zjutraj vstopili v steno. Že
vstopni žleb, ki ga je lani angleška naveza splezala nenavezana nas je
na mestih presenetil s slabo sprijetim snegom, tako da smo se morali
varovati, s tem pa smo bili veliko počasnejši. V nadaljevanju so nas
pričakali dolgi in strmi ledni skoki, ki so nas kljub dobri kvaliteti
ledu tudi zelo upočasnili. Vreme je bilo večinoma oblačno in megleno,
poleg tega pa so nas večkrat presenetile plohe babjega pšena. Megla nam
je šla na živce le do trenuta, ko je za kratek čas posijalo sonce in
povzročilo, da je stena oživela. Ravno zaradi te objektivne nevarnosti
smo brez počitka plezali 10 ur, ko smo končno prišli do mesta, ki nam
je nudilo dobro zavetje. Po počitku smo potem v treh urah zlezli še tri
izredno izpostavljene in strme raztežaje.

Ob petih popoldne, na višini 5600, ko je bila za nami polovica stene
(600m), smo se pod prvo daljšo skalno pregrado odločili, da ne
nadaljujemo, ampak obrnemo. Na tem mestu smo dokončno ugotovili, da je
v danih razmerah stena za nas pretežka in prenevarna.

JV stena Jirishance nas je res presenetila s svojo
strmino in objekivnimi nevarnostmi. Stene bi se morali lotiti popolnoma
drugače. Vanjo bi se morali odpraviti za dalj časa (4-5 dni), s seboj
bi morali imeti veliko več opreme za tehnično plezanje v skali (skalna
stopnja sredi stene je zelo gladka in brez razčlemb), več bi morali
plezati ponoči (takrat je stena mirna, pa še temperature so nižje) in
izbrati bi si morali manj direktno linijo.

Po
štirih dnevih počitka smo se ista trojica odpravili proti Siuli Chico.
Velik problem njene JV stene je dolg in zahteven dostop. Kar 10h smo se
izgubljali in plezali po izredno razbitem ledeniku, ki nas je pripeljal
na 5400m visoko ležeči ledeniški plato. Bili smo šele druga ekipa, ki
je premagala zahteven ledenik in uživala v res prečudovitem gorskem
okolju, amfiteatru, ki ga obkrožajo večinoma deviške stene: JV steni
Siule Chico in Siule Grande, Z stena Carnicera in J stena Sarapa.

Postavili
smo šotor in en dan počivali in proučevali steno. Hitro smo ugotovili,
da je direktna linija na Siulo Chico, ki sta si jo Žiga in Aljoša
zamislila doma, v zgornjem delu popolnoma brez snega in ledu, zato smo
se osredotočili na njun rezervni cilj, ozebnik med Siulo Chico in Siulo
Grande.

1. avgusta smo se ob enih zjutraj
odpravili iz šotora. V dobri uri smo preko ledenika pristopili pod
steno. Prav zanimivo, da nas je, kljub letošnjemu pomankanju snega, v
spodnjem delu stene pričakal globok sneg. Tako smo kakšnih 50 višinskih
metrov gazili tudi do pasu. Na mestu, kjer smo se zaradi vedno večje
strmine navezali se je Žiga odločil, da ne nadaljuje, ampak se raje
vrne v šotor.

Tako sva z Anžetom
nadaljevala sama. S seboj sva vzela le en nahrbtnik z najnujnejšim za
enodnevno turo. Vse raztežaje je vodil Anže, saj sva bila tako
hitrejša. V enajstih urah nepretrganega plezanja sva si na sedlu med
Siulo Chico in Siulo Grande, 6100m visoko, privoščila prvi pravi
počitek. Za nama je bilo 600m lepe in težke snežno- ledne plezarije, ki
je sestavljena iz treh delov: spodnji 200m snežišča (med 60° in 70°),
srednji 200m slapu (med 70° in 90°) in zgornji 200m snežno- lednega
žlebu (med 65° in 85°).

Ker nisva bila prepričana, ali sva najino smer priključila že na
kakšno obstoječo smer, sva se potem še dve uri trudila po zahtevnem in
nevarnem razu prečiti proti Siuli Chico, pa sva po 50 metrih zaradi
nemogočih razmer odnehala in se ob vrvi spustila po najini smeri pod
steno. Ob 8h zvečer sva bila zopet pri našem šotoru.

Čez
nekaj dni smo se vrnili v Huaraz, kjer nismo mogli ničesar izvedeli o
najini smeri. Da sva smer le priključila na zelo staro smer North Ridge
iz leta 1966 smo izvedeli šele doma, iz neke starejše številke revije
Climbing. Dokončno je potem čez nekaj dni smer preko interneta kot
prvenstveno potrdil največji poznavalec pogorja Colldirjera Huayhuash
Jeremy Frimer.

Smer posvečava prijatelju Matku. Poimenovala sva jo Krik tišine – Spominska smer Mateja Mošnika (V+/ 6, 60°-90°, 600m).

Pri
organizaciji odprave so nam pomagali: Skyway, Promontana, Študentski
klub Cmok, Gorenjski glas, Elektro Gorenjska, Elektro inštitut Milan
Vidmar, Gorenjske elektrarne, A šport, Euro foto, Gorenjka, Red Bull.
Vsem se najlepše zahvaljujemo.

KRONOLOŠKI PREGLED ODPRAVE

• 26.6. – 27.6. Polet Brnik – Frankfurt – Sao Paulo – Rio de Janeiro – Lima.
• 28.6. Prevoz Lima- Huaraz. Nastanitev v prijetnem hostlu Ezama.
• 29.6. Aklimatizacija na Japrujirca (4620 m).
• 30.6. Priprave za odhod v dolino Ishince.
• 1.7. Pristop v dolino Ishince in postavitev baznega tabora.
• 2.7. Prilagoditev na nadmorsko višino baze (4200 m).
• 3.7. Tine, Žiga, Aljoša dosežejo vrh Urusa (5495 m). S Klemenom se odpraviva nekoliko kasneje in doseževa višino 5300 m.
• 4.7. Počitek
• 5.7. Priprave in odhod proti Ranrapalci (6162 m). Prespimo v bivaku 5000 m visoko.
• 6.7.
  Ob treh ponoči se odpravimo iz bivaka. Po uri in pol dospemo pod steno,
  5300 m visoko. Do sredine plezamo nenavezani. Nato Tine in Žiga
  navežeta Aljošo, ki se slabo počuti. Sam priplezam na grebena in čez
  zadnji najtežji skok pripravim vrv za ostale. Po dobrih dveh urah smo
  vsi zbrani na grebenu (6100 m). Sestopimo po normalni smeri. Še isti
  dan se vrnemo v bazo.
• 7.7. Počitek.
• 8.7. Priprave na vzpon na Tocllaraju (6034 m).
• 9.7. Opustitev cilja zaradi prevelikih količin snega in utrujenosti.
• 10.7. Odhod nazaj v Huaraz.
• 11.7. Počitek v Huarazu.
• 12.7. Izvemo, da se je smrtno ponesrečil naš prijatelj Matej Mošnik-Matko.
• 13.7. Nakupujemo vse potrebno (hrano, plin, bencin) za 19 dni.
• 14.7. Odhod proti Cordilleras Huayhuash preložimo za en dan.
• 15.7. Odpravimo se proti našim glavnim ciljem. Osem ur se vozimo do vasi Queropalce.
• 16.7. Z osli v dobrih štirih urah dostopimo do baznega tabora pri jezeru Carhuacocha, 4200 m visoko.
• 17.7. Priprave in pogovori kako naprej.
• 18.7.
  S Klemenom in Tinetom nesemo potrebno opremo pod Jirishanco, do višine
  4800 m. Žiga in Aljoša pa svojo opremo pod ledenik, ki vodi pod JV
  steno Siule Chico.
• 19.7. Počitek.
• 20.7.
  Žiga in Aljoša odrineta zgodaj zjutraj proti Siuli Chico, mi trije malo
  kasneje. Pod ledenikom, 200 m pod vstopom v našo smer, se Klemen
  odloči, da zaradi tesnobnega občutka ne nadaljuje. Tako sama neseva vso
  opremo pod steno, 5000 m visoko. Tam skopljeva snežno luknjo in
  prebivakirat. Že ta dan se v bazni tabor vrneta Žiga in Aljoša, ker je
  na začetku ledenika, ki vodi pod JV steno Siule Chico Žiga izgubil
  derezo.
• 21.7. S Tinetom se zaradi
  nepričakovane spremembe v navezi, utrjenosti in premočenosti odločiva,
  da ta dan ne vstopiva v steno. Sestopiva v bazo.
• 22.7. Pogovor kako naprej. Malo premešamo naveze. Tako bova v
  Jirishanci poiskusila midva s Tinetom in Žiga. V Siuli pa Aljoša in
  Klemen.
• 23.7. Priprave za vzpon v Jirishanci. Zaradi pokvarjene hrane zvečer bruham, tudi Žigu je slabo.
• 24.7. Z Žigom in Tinetom dostopimo do snežne luknje pod Jirishanco.
• 25.7.
  Ob dveh ponoči zaplezamo v steno. Dogovorimo se, da se bova v vodstvu
  menjavala z Žigom, Tine pa bo ves čas plezal kot drugi in poskusil
  čimveč ujeti na filmski trak. Že v spodnjem delu nas presenetijo slabe
  razmere (pretoplo je in sneg ponekod ni dovolj sprijet). Tako se moramo
  navezati, kar nas močno upočasni. Tudi v nadaljevanju plezamo počasneje
  kot smo načrtovali, saj je stena že v spodnjem delu zelo strm. Vreme je
  oblačno in vsake toliko časa se vsuje snežna ploha. Za kratek čas na
  višini 5400 m posije sonce, zaradi česar stena oživi. 5500 m visoko si
  v dobrem zavetju privoščimo krajši počitek. Nato splezamo še tri
  najtežje raztežaje. Ob štirih popoldan se odločimo, da zaredi
  pomankanja tehnične opreme, utrujenosti, slabega vremena in slabih
  razmer, ne gremo naprej. Sestopimo s pomočjo abalakovih in klinov
  (10x). Pozno ponoči pridemo pod steno. Tine in Žiga kmalu odrineta
  proti bazi. Jaz pa prespim v snežni luknji.
• 26.7. V sneženju sestopim v bazo.
• 27.7. Ponovno se pogovorimo kako naprej. Klemen ne kaže nobenega
  interesa za poiskus v Siuli Chico. Aljoša se bo odločil glede na
  počutje. Jirishanco opustimo.
• 28.7. Domačini nas povabijo na perujsko tradicionalno jed pačamanko.
• 29.7. Počitek in druženje z domačini.
• 30.7.
  Z Žigom in Tinetom odrinemo proti Siuli Chico. Po dveh urah in pol
  pridemo pod ledenik, kjer sta Žiga in Aljoša pred dobrim tednom pustila
  opremo. Po ledeniku moramo do pod JV stene Siule Chico premagati 1000
  višinskih metrov. Sprva je ledenik lahko prehoden, proti koncu pa vedno
  bolj razbit in zahteven. Splezati moramo preko več ledeniških razpok in
  nekajkrat zaidemo v ‘mišnico’. Na koncu nas presenetita še noč in
  megla. Pozno zvečer, po 12 urah hoje in plezanja, najdemo pot na
  ledeniško plato pod JV steno Siule Chico in Siule Grande. Šotor
  postavimo na višini 5400 m. Smo šele druga ekipa, ki je premagala
  zahtevni ledenik in se utaborila tu.
• 31.7.
  Lepo vreme in prečudovit gorski ambient! Preučujemo steno Siule Chico.
  Ugotovimo, da po direkni liniji ne bo mogoče plezati, ker je stena
  zgoraj povsem kopna. Osredotočimo se na ozebnik med obema Siulama.
  Imeli bomo samo en hiter poiskus ker za več nimamo ne časa, ne hrane in
  ne plina.
• 1.8. Vstanemo ob pod
  dvanajstih ponoči. Dostop pod steno traja dve uri. Vedno bolj je strmo
  in vedno globje se nam udira- le kako lahko stoji toliko prhkega snega
  v taki naklonini. Ko prečimo krajno zel in zaplezamo v smer, se k sreči
  snežne razmere izboljšajo. Medtem, ko plezam prvi resnejši raztežaj se
  Žiga odloči , da se obrne. Tako nadaljujeva sama s Tinetom. S seboj ima
  le en nahrbtnik z najnujnejšim za enodnevno turo. Na koncu prve
  tretjine stene naju pozdravi lep sončen vzhod. Do sem plezava naklonino
  med 60°-70°. V nadaljevanju naju pričaka strm 200m visok slap- ključ
  smeri (70° do 90°). Tu se zadrživa najdalj časa. Led je večinoma dober,
  le v zadnjem najbolj strmem skoku je krhek in pomešan s prhkim snegom.
  V zadnji tretjini naju lep in strm žleb (65° do 85°) pripelje do vrha
  stene, na sedlo med Siulo Chico in Siulo Grande. Ura je dve popoldne.
  Za plezanje 600m dolge smeri sva porabila 11 ur nepretrganega plezanja.
  Po krajšem počitku se lotiva še zahtevnega in nevarnega raza, ki vodi
  proti Siuli Chico. Po dveh urah garanja in le 50m preplezanega raza
  odnehava in se ob vrvi, po smeri plezanja, spustiva v dolino. Ob 8 uri
  zvečer sva ponovno v šotoru, v Žigovi oskrbi.
• 2.8. Zjutraj ob sedmih odidemo proti bazi, kjer nas že nekoliko naveličana vsega čakata Klemen in Aljoša.
• 3.8. Pakiranje.
• 4.8. Ob devetih uri zjutraj z družino pri kateri smo imeli postavljeno
  bazo odrinemo proti dolini. V Queropalci prespimo še eno noč.
• 5.8. Vožnja nazaj v Huaraz se zaradi okvare kombija nekoliko zavleče (vozimo se 10 ur). Zopet se nastanimo v hostlu Ezama.
• 6.-9.8. Vsak večer spijemo po en pir, če verjamete.
• 10.8. Ob enajsti uri zvečer z avtobusom odrinemo proti Limi.
• 11.8. Popoldne z letalom nadaljujemo pot proti domu.
• 12.8. Zvečer, z dvourno zamudo, priletimo na Brnik.

DOSEŽKI ODPRAVE

• Normalen pristo na Urus (5495m) iz dolini Ishinke opravijo Žiga Šter, Aljoša Brlogar in Tine Marenče.
• Skandinavsko smer v S steni Ranrapalke (6162m) splezamo vsi člani odprave. Ocena TD-, 700m.
• Prvenstveno smer, Krik tišine – Spominska smer Mateja Mošnika , v ozebniku med Siulo Chico in Siulo Grande preplezava Anže in Tine Marenče. Ocena V+/6, 60-90, 600m.

Besedilo: Tine Marenče
Foto: Anže in Tine Marenče