Pakistan 2006

Po predlanski odpravi v območje gore Kula Kangri sem že težko čakal na pravo skalno plezanje v najvišjih stenah. Štirje mladi plezalci smo se odločili za pot v Pakistan...

Prosto po Pakistanu

Kam?
Ko brez miru okrog divjam,
p'rjatli prašajo me kam.
V Pakistan.

Po delno uspešni predlanski odpravi v območje gore Kula Kangri (Tibet) sem že težko čakal na pravo skalno plezanje v najvišjih stenah. Štirje mladi plezalci in dobri prijatelji (Matevž Kunšič, Matjaž Jeran, brat Nejc Česen in jaz) smo se s skupnimi cilji odločili za pot v Pakistan. Bolj ko se je približeval dan odhoda, bolj smo bili nestrpni in že takoj po prihodu sem vzljubil tamkajšnje ljudi, hrano in neverjetne gore.

Vedeli smo, da moramo biti dobro aklimatizirani za prosto plezanje v Namelessu, zato smo s tem začeli takoj po prihodu v bazo. Prvi dan smo se tako sprehodili proti Namelessu in Great Trangu do približno 4400m, naslednji dan pa že do sedla med njima(5200m). Po dnevu počitka smo se počutili pripravljene za normalni pristop na Great Trango Tower. V čisto jasnem popoldnevu smo občudovali razgled na K2, Broad Peak, Gashembrume, Mashembrum in vse ostale gore iz 6286m visokega Great Tranga.

Zjutraj, 26. avgusta je bilo okoli najvišjih vrhov precej oblačno. Ker je bila vremenska napoved dobra, sva se z Nejcem vseeno odločila, da pristopiva k Little Trangu in ga poskušava preplezati. Po dveh raztežajih se je razjasnilo in tako sva plezala v idealnih razmerah. Ponovila sva smer McMahon-Wharton na Little Trango (5.10+, 200m) in ob tem noro uživala.

Sedaj pa zares

Trango Tower (6239m), Slovenska smer (VI 5.12a/b, 1000m, prost vzpon)

Počasi je mineval že četrti teden našega bivanja po stolpi. Bil je že skrajni čas, da zmigamo svoje riti in se lotimo tistega zaradi česar smo doma mesece pridno nabirali kondicijo, moč, vzdržljivost in denar. Že na dostopu po mogočno steno Trango Towerja (tudi Nameless Trango Tower()) se je v naših glavah podilo marsikaj, saj je bil sad dolgotrajnega slabega vremena nezanemarljiva količina novega snega. Kljub začetni negotovosti o razmerah v steni smo 7. septembra ob 7 uri zjutraj polni energije vstopili v prvi od dobrih 30 raztežajev. Prostora za lenarjenje ni bilo saj je že prav prvi raztežaj ponudil plezanje težavnosti 5.12a (VIII+). Kljub težkemu začetku pa je bil prvi dan bržkone najlažji. Po delikatni zasneženi prečki v drugem raztežaju je sledilo uživaško plezanje po zajedah, po mešanem terenu in po gladkih granitnih ploščah. Do večera smo tako opravili z  8 raztežaji in preplezali do velike rame imenovane Sunny Terrace, kjer smo si uredili prav udoben bivak.

Drugi dan je bil najtežji. A tudi najlepši. Pravilne granitne poči, kakršne sem do sedaj videl in okusil le v Yosemitah. Strmine kot jo okusiš npr v Cinah. Družbe, ki si jo deležen na kakih počitnicah v Paklenici. Vsega tega, več kot 5 kilometrov nad morjem in z razgledom na štiri 8tisočake res nisem pričakoval. Tako da je tistih 5 ali 6 zaporednih 'osmic' (5.11d) kar hitro minilo. No ja, tako globokega dihanja kot napenjanja mišic, za katere nisem dobro vedel, da jih imam tudi ni prav nič manjkalo. Sicer pa so nam dobre razmere dovoljevale povsem prosto plezanje v plezalnikih, ki so le tu in tam bolj od blizu povohale kak požled v pokah. Pozno popoldne, pravzaprav že bolj zvečer smo končno dosegli naš drugi bivak, ki pa ni več nudil takšnega udobja kot prejšnji. Noč na 5900m s poletnimi, 800 gramov težkimi spalkami ni nekaj, kar bi si človek vsak dan želel, a vseeno je pogled zjutraj na vzhajajoče sonce tik za Gašerbrumi nekaj tega odtehtal.

Na začetku tretjega dne je bil kmalu za nami zadnji težki raztežaj (5.11c / VIII-). Pred nami je bilo samo še uživaško plezanje po pokah, zajedah ter fantastičnih kaminih in nikjer ni preseglo zgornje sedme stopnje.
9. septembra ob 5ih popoldne smo tako vsi štirje z vrha markantnega Trango Towerja opazovali obarvane oblake nad Flame Towerjem in bili preprosto srečni po lepi in zahtevni smeri. Pika na i je bil popolnoma prost vzpon, ki je uspel Matjažu in meni.

Ne, ni še konec

Prva ponovitev edine smeri v stolpu Trango Monk(5900m) - Chota Badla (VII A2, 450m)

Po dveh dneh počitka od Namelessa je bilo vreme še precej stabilno. Odločili smo se za napad na še enega orjaka, tokrat malo manjšega Trango Monka. Ker je imel Matevž poškodbo na stopalu, smo ostali napad izvedli kar v troje. Odločili smo se za plezanje brez težavnih 'prasic', z dvema nahrbtnikoma, brez bivak opreme, vse v enem zamahu.

Z vzponom smo začeli zgodaj zjutraj 14. septembra. Vreme se je hitro poslabšalo, tako da smo plezali v sneženih in vetrovnih razmerah. Enkrat ali dvakrat smo premišljevali o umiku, a se vsakič odločili 'samo še en raztežaj...'. Plezali smo v 'blokih': Jaz vodim prvih 6 raztežajev, Matjaž nadaljnih 4 in Nejc zadnje 4. Zadnjih 100 metrov smo plezali že v temi in mraz ter veter nista bila v nikakršno pomoč. A bili smo preblizu vrha, da bi se mu kar tako odrekli.

Po 14ih urah neprekinjenega plezanja v težkih razmerah in slabem vremenu smo bili veseli, ko smo stali na najvišji točki stolpa, čeprav nismo imeli prav nobenega razgleda in nas je treslo od mraza. Za sestop po vrvi smo porabili še nadaljnih 6 ur in oster nož je bil spet najpomembnejši del opreme.

Več fotografij in informacij na: www.cesen.com

Aleš Česen